Glavata kareta je ena najbolj ogroženih živalskih vrst Sredozemlja in kar pogost gost v Tržaškem zalivu. Gnezdi namreč na obalah Grčije, Cipra, Turčije in južnega Jadrana, v severni Jadran in naše plitvo morje, ki je še zlasti za mlade želvice eno od njihovih najpomembnejših prehranjevalnih območij v Sredozemlju, pa priplavajo med majem in oktobrom.

Njihovemu proučevanju in varstvu se namenja kar precej pozornosti. Tako na primer Inštitut za biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem v okviru mednarodnega projekta Netcet sodeluje celo pri njihovem satelitskem sledenju. O njem Tilen Genov, ki je sodelavec v projektu, pravi: "Netcet je projektna mreža za varstvo kitov, delfinov in morskih želv, v katerem sodelujejo vse države ob Jadranu. Na inštitutu izvajamo del projekta, ki je osredotočen na njihovo satelitsko sledenje. Projekt se je začel letos in bo trajal še eno leto, z njim pa želimo pridobiti podatke o gibanju predvsem mlajših želv in ugotovi, kakšna je uspešnost izpustitve želv nazaj v morje."

Ni namreč znano, kje vse se želve gibljejo v času odraščanja. Pri nas se pojavijo predvsem v toplem delu leta, ko se v prvem življenjskem obdobju hranijo s prosto plavajočimi organizmi, zatem pa izključno z organizmi, ki se zadržujejo na morskem dnu. Mlade imajo naše morje  rade, ker se še ne morejo globoko potapljati, kar pri nas zaradi majhne globine morja ni potrebno. Poleg tega pa je severni Jadran bogat z njihovo osnovno hrano, kot so vetrnice, polži, školjke in raki.

Plitvo slovensko morje je v Sredozemlju zato za njihovo preživetje ključnega pomena. "Ne vemo pa, kam odplavajo, ko naše morje jeseni postane zanje prehladno in se morajo premakniti južneje. Ne vemo niti, kako daleč južno gredo. Za nekatere odrasle je znano, da prezimijo na zunanji strani Lošinja, kjer so temperature višje, za male želvice pa ne vemo, če gredo do tja, ali morda celo niže v Jonsko morje. S satelitskim sledenjem bomo to razkrili in odgovorili na vprašanja, katera so njihova območja, kakšne so njihove selitvene poti in kje so, ko jih ni pri nas," pojasnjuje Genov.

V akvariju so želvo ob sodelovanju akvaristov Valterja Žiže in Gorazda Lazarja izmerili ter ocenili, da je z dolžino oklepa 66,2 cm, z njegovo širino 61,5 cm in glede na to, da je na pragu spolne zrelosti, stara tam okoli 20 let. Sicer zrastejo lahko do velikosti oklepa enega metra in doživijo dobrih 80 let.

Preden so jo izpustili, je na vsako sprednjo plavutko dobila po eno oznako. Tako se bo v primeru, da jo bodo še kje opazili, na primer v kraju gnezdenja, vedelo, da je bila pri nas. Naprave za satelitsko sledenje pa ji niso dali, ker z njimi spremljajo le gibanje mlajših želvic.

Zgodba o zadnji rešeni glavati kareti pa je zanimiva tudi zato, ker v piranskem akvariju zaradi absurdnih zakonskih predpisov ne smejo imeti na ogled zaščitenih vrst živali, če zanje nimajo potrdila o poreklu. Tako tam niso na ogled in jih v takem primeru dajo v karanteno, ki je očem obiskovalcem skrita. No, tistih nekaj srečnežev, ki so bi včeraj tam okoli Akvarija in med katerimi se ni manjkalo otrok, pa se je ob njej le lahko radostilo na poti iz Akvarija v morje.