"Gazda" naj bi delavcem povedal en dan ali pa nekaj ur pred izmeno, kdaj morajo priti na delo v pristanišče. Delo poteka v treh izmenah, a delavci naj bi opravili tudi po 250 in celo 300 ur mesečno. V najbolj aktivnih mesecih naj bi med izmenami imeli prosto le nekaj ur. Če se delavec ne oglasi na telefon ali odkloni delo, ker ima za določeno popoldne druge načrte, ga gazda kazensko precej manj kliče na delo. Ker je plačan glede na ure opravljenega dela, čeprav ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to pomeni nižje plačilo.

Takšna naj bi bila praksa, po besedah Gorana Zrnića iz Svetovalnice za migrante, tudi drugje in ne le v koprskem pristanišču. Določeni delodajalci naj bi izdajali dve plačilni listi, eno za finančno upravo, na kateri ima delavec prijavljeno minimalno plačo, drugo plačilno listo dobi delavec. Na njej je obračun, kakršen je. Minimalna plača se nakaže, preostalo dobi izplačano na črno. Ob prihodu v Slovenijo imajo delovno dovoljenje vezano na zaposlitev pri določenem delodajalcu, kar v praksi pomeni, da se ne smejo pritoževati, saj jim delodajalec lahko zagrozi z odpovedjo in posledično izgubo delovnega dovoljenja. Po besedah Zrnića se dogaja, da delodajalec delavca odjavi že prvi mesec zaposlitve, potem pa dela zanj naprej na črno.

Najmanjši prihodek pristaniškega delavca lahko znaša nekaj manj kot 600 evrov, najvišji 1100 evrov s tem, da za dobrega tisočaka dela več kot 300 ur mesečno. V povprečju naj bi opravili 200 ur mesečno. V mesecih, ko je tovora manj, naj bi imeli prisilni dopust. Če želijo dopust v katerem drugem terminu tvegajo, da jih bo gazda manjkrat klical na delo.

Večino pristaniških storitev opravijo ljudje, ki so prišli v Koper iz Bosne in Hercegovine, z mamljivo obljubo o dobrem zaslužku. Delo je fizično naporno, a so pripravljeni sprejeti negotovost. Nekateri poskušajo dobiti delo drugje, vendar naj bi bila plačilna nedisciplina več ali manj povsod enaka.

Ne prejemajo dodatkov za nadure, dobijo pa 300 evrov regresa. Njihovo plačilo je odvisno tudi od tega, na katerem terminalu delajo. Pri sipkem tovoru ima delavec na stroju urno postavko 4,6 evra, navaden delavec dobi na uro 3,6 evra. Slednji mora z lopato postrgati premog s stene ladje ali kateri drug material in ga spraviti na kup, ki ga pretovorijo s strojem. Kljub prašnemu okolju ne uporabljajo zaščitnih mask.

Še slabše naj bi bilo na terminalu za kavo, ki prihaja v pristanišče v posebnih vrečah za ohranjanje arome. Vreča tehta 60 kilogramov, v posameznem zabojniku pa je od 20 do 26 ton kave. Vreče zlagata na paleto dva delavca, odpeljejo jih z viličarjem. Po normativu naj bi trije delavci za tono pretovorjene kave skupaj prejeli 96 centov, če vreče niso natančno stehtane in 1,14 evra za vreče s točno določeno težo.

Ker si delavci želijo delo opraviti čim prej, naj bi se uskladili tako, da zabojnik pretovorijo tudi v treh urah, kar pomeni štiri zabojnike ali 100 ton kave. In zaslužek, vsak dobi 33 evrov. Takšno početje ima svojo ceno, a se delavci bojijo gazdi potožiti o bolečinah v hrbtenici, ker jih je strah, da bi ostali brez dela v pristanišču in da bi gazda razširil slab glas o njih. Pomagajo si s protibolečinskimi tabletami.

Inšpektorat za delo je v preteklosti opravil nadzor in ugotovil kršitve pravic delavcev v podjetjih, ki nudijo Luki pristaniške storitve. Najpogosteje je šlo za neizplačan regres, zamik pri izplačilu plač, neplačevanje dodatkov za težje delovne razmere, neizplačane plače in pobote plač brez soglasja delavcev.

V Luki pravijo, da je vse, kar lahko zahtevajo od podizvajalcev, potrdila o poravnanih obveznostih do zaposlenih. Med 35 podjetij je veliko takšnih, ki delajo izključno za Luko in letno prejmejo tudi več kot milijon evrov izplačil.

Kot opozarja Zrnić, podjetja niti ne pomislijo, da bi bilo zanje v nekaterih primerih ceneje ljudi zaposliti kot najemati podizvajalce. Nekatera slovenska podjetja so takšne izračune že naredila. Če so šla v premislek zasebna podjetja, meni Zrnić, bi morala iti tudi Luka Koper. Nekateri pristaniški delavci, s katerimi so se srečali v svetovalnici, so v Luki tako pogosto, da bi jih ta morala zaposliti. Z najemanjem dela preko podizvajalcev se ne le krši delovnopravna zakonodaja, temveč se spodbuja tudi siva ekonomija, poudarja Zrnić. Temu pa bi se morala izogniti vsa podjetja v državni lasti, saj država s takšnim ravnanjem posredno spodbuja neplačevanje dajatev sama sebi.