Bliža se zima in z njo čas tradicionalnega zimskega izlova cipljev v Piranskem ribolovnem rezervatu. Kot vedno so tu tudi že pričakovanja in večna ugibanja ribičev, domačinov, ljubiteljev rib in gurmanov o tem, kakšen bo ulov. Pred desetletji je bil po pravilu velik, saj so jih ujeli tudi po 10 vagonov (100 ton), v povprečju kake 4 ali 5 vagonov na leto (40 do 50 ton), zadnja leta pa le kako tono ali dve oziroma še manj. O tem, pa tudi o zgodovini tega organiziranega ribolova piranskih ribičev, njegovih načinih in tudi ljudeh, ki so sodelovali pri njem, je tekla beseda v Mesni knjižnici Piran. Ob Dnevih evropske kulturne dediščine so namreč povabili v goste raziskovalca ribištva in ribiške dediščine severnega Jadrana Vinka Oblaka, zanimivi pa so bili tudi spomini Silva Prodana o lovu cipljev leta 1943, ki se ga je takrat prvič udeležil kot 10-letni deček.
Pirančan Vinko Oblak, ki si prizadeva za ohranjanje morske dediščine in vsega, kar je povezano z ribolovom, pravi: "Pirančani pravimo cipljem ševoli, sjevoli,cevoli in v severnem Jadranu jih lovimo 5 vrst. To so glavati cipelj (volpina, morski lipan), debelousti cipelj (božega, bosega), zlatec (lotregan, otregan), zlatolisi morski lipan (caostel, caustel, tenkousti cipelj, botolo) in verzelata (dolgin). Najstarejši do sedaj znan pisni vir o ribolovu, kjer se omenja Sečoveljsko lovišče rib (Piranski ribolovni rezervat) in s tem potrditev, da začetki organiziranega ribolova (tudi cipljev), pa najdemo v pergamentnih listinah, ki jih hranijo v piranskem arhivu in so iz leta 1173. Tako kaže, da se ta ribolov izvaja že najmanj tisoč let."
Kot je povedal, je bil rezervat v letu 1918 razdeljen na dva dela. V enem so lahko Pirančani lovili s tonjo (ribiško vrvico) in puščo (umetna vaba za lov kalamarov) skozi celo leto, v drugem pa je bilo prepovedno lovit od 1. maja do 15. septembra. Za lov cipljev so uporabljali 1.000 in več metrov dolgo mrežo imenovano trata. Ko so jo na kopnem sušili in krpali, oziroma pripravljali za ribolov, se je raztegnjena vila vzdolž cele Punte.
Oblak je orisal organiziranost ribičev za ta ribolov, ki se je še zlasti po drugi svetovni vojni velikokrat spreminjal, tako da je potekal v okviru Ribiške zadruge Piran, kasneje v podjetju Ribič, Kmetijski Zadrugi Sv. Lucija in Delamarisu. Po letu 1990 pa so koncesije zanj dobivali med ostalimi tudi Sindikat slovenske kmečke zveze, Zadruga poklicnih ribičev, Ribič Seča, Riba, Lera in Ribiška Zadruga Portorož.
Predavanje je Oblak popestril z dokumentarnimi fotografijami o izlovih na lokaciji Carse -Piranski kras, Kanegra, zaliv Fazan, Seča, skladišča soli in še kje v zalivu. Delček tega dragocenega gradiva različnih avtorjev nam je prijazno odstopil za objavo. Lovili so tako, da so ribiči nastanjeni v hiši pri Ribiču dežurali in opazovali morje oziroma oprezali za jatami rib. Ko so jih opazili in ugotovili, da so pogoji primerni, so alarmirali ostale že pripravljene ribiče. Mrežo trato so v morje polagali z dvema ploviloma, med ribiči poznanima kot »bizarki«, iz primerne oddaljenosti od jate. Raztegnili so jo od sredine k obali na dva konca in tako obkrožili jato. Temu je sledil fizično zahteven izvlek mreže proti obali, pri katerem so po več ur sodelovali mnogi domačini in še zlasti krepki kmetje. Na fotografijah so ujeti tudi vodje izlovov in drugi ribiči: Domenico Muesan - Neti, Romano Maraspin, Guerino Bullo, Antonio Bullo - Brodaci, Angelo Maraspin - Cogo, Remigio Sironič, Roman Roškar, Sergio Perentin in drugi. Dokumentarno prav tako so zanimive fotografije prve generacije ribiške šole Piran iz leta 1951-1952.
Ulov, ki ga sedaj pripeljejo na portoroški pomol, so nekoč tradicionalno pripeljali v piransko pristanišče na enega od dveh malih piranskih pomolov pri Teatru Tartini, kjer so ciplje z lopatami pretovorili v kašete, jih sprali z morsko vodo, stehtali, pokrili z ledom in natovorili v tovornjake za v Trst in kraje v notranjosti.
V pogovoru s predavateljem je tekla beseda o ideji za ribiški muzej, o velikem izlovu leta 1964, ko so natehtali okoli 100 ton cipljev, obujena pa je bila tudi marsikatera anekdota. V pogovor so se vključili številni piranski ribiči, pa tudi Zlatko Novogradec, ki vodi izlov zadnja leta. Povedal je, da taki izlovi, kot so jih imeli nekoč, danes niso možni, saj ne lovijo več na isti način. "Ciplji so bili vedno tu, še vedno so, a niso več toliko ob obali. Tudi sicer ni več območja, kjer bi lahko lovili s tako veliko mrežo, riba nima več mira, školjčišča in ribogojnice omejujejo prostor za mreže in tudi nadzor v rezervatu je slab," je povedal.
*Foto: J.M., Pomorski muzej, Slobodan Simič Sime, Zvone Kralj, F.Č. Borotin, Ugo Fonda, družina Požar, G. Zancolich, Radovan Čok, Vink Oblka, Jaka Jeraša, Delamaris Izola, Riba zola.