Precej bizaren, a pomenljiv primer, ki kaže na togost zakonov in nerazumevanje birokratov kako potekajo stvari v praksi, nam je zaupal direktor Pokrajinskega muzeja Koper Luka Juri. Ta pravi, da muzej koristi tovrstno obliko delovne sile, ki jo financirata Zavod za zaposlovanje in občina, a pri tem večkrat naletijo na milorečeno neumne omejitve. 

"Imamo uslužbenko, ki dela pri nas prek javnih del. Ta pa ne sme upravljati z denarjem. To pomeni, da ko je na recepciji, vsakič, ko želi prodati karto za v muzej, mora poklicati nekoga, da pokasira. Sploh ni pomembno koga. Direktorja, kustosinjo ali čistilko, samo da je redno zaposlen. Sprašujem se, čemu takšna omejitev. Ali imajo v Ljubljani te ljudi za umsko omejene, ali se jim zdijo sumljivi. To je podcenjujoče, izgleda kot da gre za drugorazredne delavce," je dejal Juri. Zato pravi, da takega delavca ne morejo izkoristiti kot bi ga lahko, saj je temu dovoljeno da dela največ "na 70 odstotkov".

Takih nesmislov je sicer še več. Od tega, da javni delavec ne sme opravljati slikopleskarskih del (ne sme pobeliti ene pisarne), do tega, da se jih ne sme zaposliti. "Po eni strani te ljudi financiramo z davkoplačevalskim denarjem, da ostanejo delovno aktivni, da ne izgubijo motivacije in nenazadnje, da si lahko poiščejo novo službo. Ko pa te ljudi, ki so pridni in jih zares potrebuješ, želiš zaposliti, naletiš na drugi zakon, ki ti to prepoveduje. Kje je torej tukaj smisel? Očitno je, da v tej državi leva roko ne ve kaj dela desna in obratno," še komentira Juri. 

Zato se dogaja, da se javni delavci menjujejo na leto dni, zgodba se tako ponavlja. A Juri kljub temu pravi, da je hvaležen da lahko računa na te ljudi, žal pa mu je zaradi podobnih nesmislov. 

Imate podobno zgodbo? Se srečujete s togo birokracijo in nesmiselnimi uredbami? Zaupajte nam vaš zgodbo na urednistvo@regional.si, ali pa nas pokličite na telefonsko številko 059 055 536