To je del enega od današjih člankov:

Švedska zgodba o neuspehu za priseljence


Na Švedskem, v državi z desetimi milijoni prebivalcev, je lani za azil zaprosilo 81.200 ljudi, več kot v nekajkrat večji Italiji (64.600) ali Franciji (62.800). Približno 14 odstotkov prebivalcev Švedske je priseljencev oziroma potomcev priseljencev. Med njimi je tudi švedski Kurd, ekonomist Tino Sanandaji. Ko je bil star deset let, so se njegovi starši iz Irana priselili na Švedsko.

Ima doktorat iz ekonomije na chicaški univerzi in se je specializiral za ekonomska vprašanja, povezana s priseljenci. V pogovoru za kanadski časnik Globe and Mail je Sanandaji razkril nekaj ne preveč bleščečih statističnih podatkov skandinavske države:

- 48 odstotkov priseljencev, ki bi lahko bili delovno aktivni, nima zaposlitve,

- med priseljenci, ki na Švedskem živijo več kot 15 let, jih ima delo le nekaj nad 60 odstotkov,

- 42 odstotkov dolgotrajno nezaposlenih je priseljencev,

- 48 odstotkov socialnih transferjev je namenjenih za priseljence,

- med 45 odstotki otrok, ki na testih dosegajo nizke ocene, so otroci, ki so potomci priseljencev,

- priseljenci v povprečju zaslužijo manj kot 40 odstotkov dohodka, ki ga dobi povprečni švedski domačin,

- Švedska ima največjo razliko v številu zaposlenih domačinov in priseljencev v Evropi,

- od osemdesetih let prejšnjega stoletja ima Švedska največjo rast neenakosti med državami OECD,

- Švedska za nastanitev beguncev, med katerimi so številni mladoletni, na leto porabi 3,5 milijarde evrov, še pred leti je ta znesek znašal manj kot milijardo evrov letno.



To je bodočnost tudi v marsikateri evropski deželi tudi v Zloveniji, alora begunci nazaj od koder ste prišli. To kar nam vseskozi nakladajo so ene same bale.