Skupina fašističnih škvadristov se je 19. marca 1921 peljala po ozkotirni železnici iz Poreča proti Trstu, v Strunjanu pa je z vlaka streljala na skupino otrok, tako slovenskih kot italijanskih, ki so se igrali na prostem.

Pod streli sta umrla sta 10-letni Renato Brajko in 11-letni Domenico Bartole. Anton Horvatič in Mario Brajko sta bila tako hudo ranjena, da sta vse življenje ostala invalida. Kljub temu za zločin nihče ni bil kaznovan, takratna oblast ni uvedla niti preiskave.

V Istri, ki je bila pod Italijo, so se sicer v tistem času vrstili spopadi med privrženci socialistov in fašistov, ki takrat še niso bili na oblasti. V tednih pred grozovitim dogodkom so v Izoli zabeležili dva bombna napada in požig sedeža delavske organizacije.

Zaradi tega so socialisti v Piranu 15. marca organizirali stavko, ki so jo fašisti nasilno zatrli, poleg tega so vdrli v stanovanje socialistično usmerjenega učitelja Antonia Seme, po katerem se danes imenuje piranska gimnazija z italijanskim učnim jezikom, ga pretepli in nato izročili karabinjerjem, ki so ga pod pritiskom fašistov zaprli. Že v mesecih pred tem je bilo po Istri več incidentov, tudi z nekaj smrtnimi žrtvami.

Po nekaterih poročilih naj bi bil vlak, s katerim so se peljali fašisti, nekaj minut pred grozovitim dogodkom tarča obmetavanja s kamenjem v bližini Portoroža.

Upravni odbor Ustanove fundacije Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma je ob tej priložnosti pozval ministrstvo za šolstvo in zavod za šolstvo k vključitvi domoljubnih vsebin o strahotah fašizma v učne programe.