Saša Bezjak v Monfortu

Piran

Prostor za sodobno umetnost Monfort Portorož, kot so poimenovali novejši in predvsem velik razstavni prostor Obalnih galerij Piran v nekdanjem skladišču soli, te dni gosti magistro slikarstva Sašo Bezjak. Prihaja iz Gornje Radgone in je umetnica mlajše generacije, ki navdušuje predvsem s svojo intimno ter preprosto izpovedjo. To je njena prva samostojna razstava v Obalnih galerijah Piran, na njej pa se predstavlja s prostorsko postavitvijo kiparskih del ter predvsem risb in vezenin na večjih platnih. Še zlasti pri slednjih je pogumno avtobiografsko izpovedna. 

Saša Bezjak je samozaposlena v kulturi, slikarka in pedagoginja. Je vsestranska umetnica, ki interdisciplinarno spaja različne umetniške medije. Tako ustvarja risbe, slike, vezenine, kipe, video, fotografije in izvaja performanse. Njena dela so največkrat avtobiografska, včasih pa odziv na dela drugih umetnikov, zlasti umetnine ljudskih umetnikov ali starodavnih ljudstev. Zgled najde tudi v otroškem ustvarjanju, zato so njena dela večinoma preproste izvedbe. Kljub temu v vseh umetniških zvrsteh uporablja zrelo in dovršeno likovno govorico, ki jo je razvila v prepoznaven slog.

Elementi zreducirani do simbolov

Četrtkova otvoritev razstave z naslovom Mir in nemir je bila tudi priložnost za prvo javno predstavitev nove vršilke dolžnosti ravnateljice Obalnih galerij Piran Jelke Pečar, ki je bila doslej predsednica sveta tega javnega zavoda.

Na risbah in vezeninah, ki jih razstavlja v Monfortu, zgoščeno, a z malo skromnimi elementi, ki so zreduciranimi skoraj do simbolov, upodablja to, kar bi večina umetnikov pokazala na bolj kompleksen način in z veliko več potezami oziroma elementi. Teme izdelkov so  njene intimne zgodbe, življenje od rojstva do smrti, zaljubljenost, seksualnost, materinstvo in partnerski ter drugi medsebojni odnosi. Z njimi pripoveduje konkretne odlomke iz svojega življenja in seveda tudi njihovo doživljanje.

Razstava Saše Bezjak, ki jo je na otvoritvi predstavil kurator Denis Volk,  bo na ogled do 30. avgusta.

Še zlasti velja omeniti umetničino postavitev bolniških postelj oziroma improvizirane zasilne vojaške bolnišnice, ki spominja na to, da je nekje v bližini frontne črte. Ta izvrstno izkorišča arhitekturno posebnost notranjosti nekdanjega skladišča soli in v obiskovalcu vzbuja poseben občutek negotovosti in minljivosti.

 

 

Deli novico: