Željko Žunić je eden izmed srbskih tajkunov, ki se mu za razliko od Kostića ni izšlo najbolje, saj je nekdaj mogočni srbski tajkun zdaj samozaposlen. Po različnih propadlih poslih in celo ovadbi za kaznivo dejanje goljufije je Žunić zatočišče našel v Portorožu, kjer, nekoliko paradoksalno, nudi poslovno svetovanje. Žunić je sicer tesno povezan s slovenski javnosti dobro znanim Sebastjanom Vežnaverjem iz Kopra. In ne samo z njim, tudi z Miodragom Kostićem, s katerim pa po nekaterih informacijah nimata najboljšega odnosa. Kaj počne Žunić v Portorožu in predvsem, kaj je tako privlačnega na slovenski Obali, ki je očitno postala pribežališče srbskih tajkunov?
PORTOROŽ PRIBEŽALIŠČE SRBSKIH TAJKUNOV: Kako si je poleg Kostića dom na Obali ustvaril tudi Željko Žunić, lastnik nekoč mogočne Beohemije?
Piran
Željko Žunić Miodrag Kostić
Željko Žunić je bil večinski lastnik družbe Beohemija, znotraj katere med drugimi deluje proizvajalec detergentov Beohemija-Inhem. "Družba je na vodilnem položaju v proizvodnji pralnih praškov," se je nedolgo tega pohvalil Žunić. Na srbskem trgu je imel prevladujoč delež, dobro pa je bil povezan tudi s politiko, predvsem s trenutnim srbskim zunanjim ministrom Ivico Dačićem.
Od pralnih praškov do kisa
Žunić je s Slovenijo, natančneje s Primorsko, sicer povezan že prek družbe Pejo Šampionka. Družbo je avgusta 2008 za šest milijonov evrov kupila Žunićeva Beohemija-Inhem. Kmalu zatem je 14-odstotni delež kupil še znan primorski podjetnik Sebastjan Vežnaver. Že nekaj mesecev po nakupu družbe s sedežem v Kopru, najbolj poznane po proizvodnji kisa Renški hram in varekine, pa se je zapletlo.
Okrožno sodišče v Novi Gorici je 13. avgusta 2009 sprožilo začetek stečajnega postopka za družbo, ki je predlog za stečaj zaradi insolventnosti sprožila kar sama. Podjetje je bilo namreč prezadolženo in potrebno sanacije. Vežnaver je za slabo stanje podjetja obtožil nekdanjega lastnika Edvina Pejoviča, ki naj bi Peju Šampionki odvzel določen del kapitala, določene posle pa prenesel na svoje lastno podjetje. Med škodljivimi posli je Vežnaver očital predvsem prodajo več nepremičnin v lasti družbe Pejo Šampionka Pejovičevemu podjetju Pejo. Šlo naj bi za 12 hiš, stanovanjski blok v občini Hrpelje-Kozina in parcelo v Ankaranu. Za vse našteto pa naj bi družba Pejo odštela le štiri milijone evrov.
Poleg tega sta Žunić in Vežnaver Pejoviču očitala, da je v prodajni pogodbi zakril določene poslovne informacije, med katerimi so poroštva v vrednosti 3,6 milijona evrov do družb T.P.P. Albi Commerce in Društva Albi Shopping.
Maja 2016 je višje koprsko sodišče tako odločilo, da mora Pejovič družbi Pejo Šampionka vrniti 2,2 milijona evrov, ki naj bi jih odtujil s pomočjo terjatev do omenjenih albanskih družb.
Edvin Pejovič Sebastjan Vežnaver
Mojster zadolževanja
V stečaju je medtem pristala tudi Beohemija-Inhem. Kako se je družba, vredna 1,3 milijarde dinarjev, zadolžila za 20,7 milijarde dinarjev ostaja nerešena enigma. Žunić je sicer "mojster" zadolževanja. Ravno zaradi dolga do AIK banke je v njegovo Beohemijo lahko vstopil še en nam dobro poznan srbski tajkun, Miodrag Kostić. Kostićeva AIK banka je namreč odkupila dolg Žunićeve Beohemije v vrednosti 10 milijonov evrov. Iz tega posla pa naj bi po informacijah izvirala zamera, ki naj bi jo Žunić gojil do Kostiča. Beohemija je tudi največji dolžnik propadle Univerzal banke, ki ji je ostala dolžna kar 1,56 milijarde dinarjev.
Iz pripora v Portorož
Nad Žunića se je spravila tudi roka pravice. 26. decembra 2015 je pristal v priporu, saj je v akciji "Rezač" osumljen, da je skupaj z Bojanom Drobnjakom zlonamerno oškodoval Alfa banko in Vojvođansko banko za okoli 580 milijonov dinarjev, s tem pa Beohemiji protipravno priskrbel premoženjsko korist. Iz pripora so ga izpustili 18. januarja 2016.
Po vseh vzponih in padcih je Žunić zatočišče očitno našel na slovenski Obali, natančneje v Portorožu, ki je tudi sicer priljubljeno pribežališče srbskih tajfunov. Odprl je s.p. s sedežem v Rezidenci Park Lucija, nudi pa poslovno svetovanje.
Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspehe. Čast gre tistemu, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen ...«
Iz knjige Neizmeren pogum, Brene Brown