Letni kino ali Cinema estivo, v katerem so se predstave odvijale vsak dan, živi le še v spominih Pirančanov. Poseben čar mu je dajala lokacija ob morju. Pred poletjem so vsako leto prostor očistili, prebarvali lesene klopi in napeli projekcijsko platno. Predvajanje filmov se je iz zaprtega prostora preselilo pod poletno zvezdnato nebo.

Filme so začeli predvajati poleti leta 1946. 90 odstotkov Pirančanov je bilo italijanske nacionalne pripadnosti, zato so letnemu kinu pravili Cinema Riviera, zaprtemu pa Cinema Tartini. Zaprti kino je bil v gledališču Tartini, ki so ga odprli leta 1910.

Pravi razcvet kina se je začel z zvočnimi filmi, ko je upravljanje prevzel Giorgio Bonifacio, z nadimkom Pissaelettrico. Poleg kinodvorane v gledališču je imel Piran še manjšo dvorano Cine picio, imenovano tudi Italia.

Predstave so bile dobro obiskane in zmeraj so imele odmor. V kinooperaterski kabini je bil le en projektor, filmski kolut pa je bilo potrebno med predvajanjem filma zamenjati. Včasih se je film pretrgal in sledil je odmor, ki je trajal, dokler ni kinooperater filma zalepil in ponovno zavrtel. Po spominu Pirančanov je bil prvi film, ki so ga zavrteli, Balla Balalaika.

Nazadnje so filme predvajali leta 1990, leto kasneje pa so piranski letni kino razmontirali in na prostoru naredili parkirišče za avtomobile.

V spominu Roberta D'Ansa piranski letni kino ni bil nič posebnega. 300 sedišč na trdih klopeh iz železa in lesa, namenjenih delovnemu ljudstvu in redkim turistom. Predstave je včasih kvaril ropot stiskalnic iz podjetja Istrametal na drugi strani ceste. Imel pa je svoje svoboščine, ki si jih v zaprtem kinu nisi mogel privoščiti. Na tem družabnem kraju, kjer se je spletlo veliko simpatij, se je lahko jedlo in kadilo. Če se je ulil dež, so Pirančani pobegnili vsak na svoj dom, ogled filma pa so jim kasneje omogočili v Tartinijevem gledališču. Piranski letni kino je bil stalnica brezskrbnih poletij in šolskih počitnic.