Pridelki po eni strani še čutijo posledice suše v času sajenja, tako da so na primer ohrovtove glave tudi za 60 odstotkov manjše, po drugi strani že opažajo pojave raznih bolezni in gnilobe. Ker pridelke v tem času že pobirajo, pa ne morejo uporabljati zaščitnih sredstev, zato ne preostane drugega kot čiščenje zelenjave, je povedala predsednica Kmetijske zadruge Agraria Jožica Bolčič.

Kapusnice skupaj s pori sicer predstavljajo kar okoli 70 odstotkov vse zimske zelenjave, pridelane na tem območju, pa je ocenila vodja zadružne proizvodnje Patricija Pirnat.

Dodatna težava so visoke temperature

Dodatno težavo povzročajo visoke temperature, saj gre pri kapusnicah za sorte, ki potrebujejo mraz, trenutne razmere pa imajo za posledico, da se tudi rastline ne razvijajo pravilno. Poleg tega je zaradi blagih temperatur v prsti prisotnih ogromno škodljivcev, dodaja predsednica koprske zadruge.

Pirnatova pa opozarja, da se poleg tega na jeseni sajenih česnih in čebulah zaradi visokih temperatur že pojavljajo rje, čebulna muha in porove zavrtalke, v kratkem pa bo tukaj verjetno tudi trips. Ker zaradi razmočenih tal ni mogoče na polja s strojno mehanizacijo, bo to pomenilo zelo veliko dodatnega ročnega dela pri zaščiti sadik.

Tla bodo izredno zbita

Nezmožnost zimskega oranja pretežno ilovnatih tal bo poleg tega pomenila, da bodo tla izredno zbita in nezračna, zaradi številnih talnih gliv pa bodo tudi same rastline težje pognale korenine. Še ena negativna posledica prekomernih padavin je izpiranje tal, kar vpliva na vsebnost organske mase. To bo lahko težava z vidika zagotavljanja kakovosti in nenazadnje okusa samih pridelkov, meni Pirnatova.

Sicer pa po besedah Bolčičeve obilne padavine povzročajo skrbi tudi glede priprave terena za novo proizvodnjo. Tudi če bi takoj nehalo deževati, bi namreč potrebovali še vsaj dva tedna za začetek sajenja. Prve paradižnike se v Istri denimo sadi že v začetku marca.

Poznejše sajenje in poznejše pobiranje pridelka

Poznejše sajenje bi imelo za posledico tudi poznejše pobiranje pridelka, kar po oceni Pirnatove pri starejših sadikah lahko pomeni tudi 30-odstotni izpad pridelka na hektar. Poleg tega pa bi s kasnejšim pridelkom pridelovalci z Obale izgubili na ceni, tako da je vprašanje, ali si bodo lahko s poznejšo prodajo npr. paradižnikov kmetje lahko sploh pokrili stroške proizvodnje, opozarja Pirnatova.

Tako Bolčičeva kot Pirnatova sicer opozarjata na številne omejitve, ki obalnim pridelovalcem zelenjave, zlasti zakupnikom zemljišč v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ne omogočajo razvoja dejavnosti. K manjši odvisnosti od vremena in povečanju samooskrbe bi denimo pripomogli rastlinjaki, katerih postavitev pa upravne enote ne dovolijo.

Bolčičeva zato meni, da sta poenostavitev birokracije in možnost postavitve pomožnih objektov ključnega pomena, da bi se kmetje lahko iztrgali iz sedanjega začaranega kroga, kar bi omogočilo razvoj panoge in tudi dosego ciljev države na področju povečanja samooskrbe s hrano. Pri tem bi bilo treba po njenem ločiti med vrtičkarji in tistimi, ki dejansko živijo od kmetijstva.

Zadovoljni z delom ministra Židana

Pirnatova pa je dodala, da je sedanji minister Dejan Židan morda od vseh še največ naredil za kmetijstvo, da pa ostaja težava pri nadzoru, saj "si v državi ne znajo razjasniti, kdo je kmet in kdo ni".

Prav zaradi vseh omejitev in pomanjkanju možnosti pristopa k modernejšim načinom pridelave, ki bi hkrati zmanjšali stroške pridelave, tudi v Slovenski Istri opažajo, da se mladi vse manj odločajo za prevzem kmetij. In prav to sogovornici vidita kot velik problem kmetijstva na tem območju.