František Čap se je rodil 7. decembra 1913 v Čehovicah, umrl pa je 12. januarja 1972 v Portorožu, star komaj 58 let. Živel je v vili v Portorožu in pri srcu mu je bil Piran. Pirančani vedo povedati, da je vedno dajal videz urejenega, skoraj aristokratskega človeka. Po njihovih spominih je nastopal dostojanstveno, bil je zelo razgledan, simpatičen in duhovit. Tisti, ki so ga poznali bolje, se ga spominjajo tudi kot občutljivega, mehkega in kar preveč lahkovernega človeka, drugi kot posebneža in tudi veseljaško radodarnega. Drugačen je bil po spolni usmeritvi, kar v tistih časih ni bilo družbeno sprejemljivo in ne nazadnje mu je marsikdo zavidal, da je živel s privlačnima portoroškima sestrama Ido Petronio, s katero je bil poročen, in Licio.

Med zadnje dogodke v njegov spomin so Slovenska kinoteka, Arhiv RS in Združenje filmskih snemalcev Slovenije v portoroškem Avditoriju v soboto povabili na odprtje razstave plakatov njegovih filmov, predstavitev zbornika in projekcijo kratkega dokumentarnega filma Piran – biser slovenskega primorja (iz leta 1965) ter celovečernega igranega film V začetku je bil greh (1954). Čapu pa je bil namenjen tudi včerajšnji večer, ko so zavrteli še Ne čakaj na maj (1957) in Naš avto (1962).

Ob 100-letnici njegovega rojstva je že lanskega januarja prva obudila spomin nanj Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran, ki je skupaj z "Instituto film a společnost Repubblike Češke" pripravila spominski večer. Na njem sta njegovo življenjsko pot in delo obudila scenaristka Hana Slavikova in režiser Rodrigo Morales. Sta predavatelja na češki akademiji za filmsko umetnost v Pragi in zaslužna, da je spomin na Čapa še bolj živ. Na Češkem, kjer je manj znan kot pri nas, ga celo odkrivajo na novo. Obenem so v prostorih Skupnosti Italijanov odprli razstavo njegovih karikatur in nekaj fotografij ter dokumentov. Tega in drugih dogodkov v spomin na Čapa se je udeležil tudi veleposlanik Češke republike pri nas Peter Voznica, ki je povedal, da državi zadnja leta veliko sodelujeta pri predstavljanju osebnost, ki nas zbližujejo.

Z obujanjem spomina na režiserja so nadaljevali februarja, ko je bil njemu in filmu posvečen tradicionalni piranski pustni ples in ob solinarskem prazniku so v Gledališču Tartini prikazali  njegov filma Kruh in sol. Sledila je Pošta Slovenije in na pobudo predsednika Filatelistično numizmatičnega društva Hippokampos Piran Mitje Jančarja, ki je pripravil spominski ovitek s priložnostnim žigom, izdala priložnostno znamko, posvečeno filmu Vesna. Omenimo še decembrsko polaganje venca na dan njegove smrti na njegov grob na pokopališču v Piranu ter predavanje in otvoritev razstave o njem v piranski mestni knjižnici.

Očitno se Slovenci in predvsem filmski delavci vse bolj zavedamo njegovega pomena za naš film. Tako je na primer starosta slovenskega filma Janez Kališnik v nekem pogovoru poudaril, da je prav Čap, ki je obvladal vse faze filma, od scenarija, dramaturgije in na primer tona, mnoge pri nas naučil filmske abecede, saj takrat filmske šole še nismo imeli. Predvsem pa je pomemben, da je za tista povojna leta dokaj nepričakovano k nam prinesel lahkotno filmsko komedijo.

Kot pravita Slavikova in Morales, je v svetu češkega filma, ki se mu je s svojo izredno nadarjenostjo povsem predal, uspel zelo mlad. Pri 26-letih je bil najmlajši režiser v Evropi, ki je posnel celovečerni film. Leta 1941 je za Nočnega metulja prejel nagrado za najboljši tuji film v Benetkah, leta 1946 je uspeh ponovil v Cannesu prav tako za najboljši tuji film s protivojno tematiko, nato pa je leta 1948 s komunističnim režimom prišel navzkriž s filmom Bela tema. “Zanj je dobil že nekaj nagrad, a ga je na festivalu delavskega filma žirija iz samih delavcev kritizirala, češ da je premalo proletarski. Odvrnil jim je, da filma ne razumejo in da niso poklicani za filmsko kritiko. S tem je postal razredni sovražnik,” je povedal Morales.

Zelo je bil navezan na mater in let 1949 jima je v tretjem poskusu uspelo ilegalno uiti iz komunističnega režima v Munchen. Tam je nadaljeval kariero in k sebi so ga vabili tudi Francozi ter Italijani, o čemer Morales pravi: “Bil je režiser ameriškega tipa in če bi odšel v ZDA, bi bil gotovo uspešnejši od Miloša Formana. Kod domoljub pa je vedno upal, da se bo lahko vrnil na Češko in ustvarjal tam.”

Leta 1953 je sprejel povabilo, da pri nas posname Vesno, v Portorož pa se je preselil leta 1957. Ko je češka po okupaciji Sovjetske zveze 1968 zaprla meje, ga je strlo in Slovenijo je sprejel za svoj dom. Med drugim je ustvaril filme Trenutki odločitve (1955), X25 javlja (1960), dokumentarni film Piran (1965) ter italijanski koprodukcijski film Kruh in sol (La ragazza della solina), v katerem je igral Marcello Mastroianni.

A sledila so za film slaba leta, dela zanj je zmanjkalo in postajal je vse bolj razočaran. Stalnih dohodkov ni imel, bil je brez prihrankov, vendar se ni kaj posebej pritoževal. Po izobrazbi je bil agronom in tako se je v hrvaški istrski vasici Marušići na najeti kmetiji lotil kurje farme, ki nikoli ni povsem zaživela, saj je bil umetnik in ne poslovnež. Postajal je vse bolj izgubljen, kot velikega domoljuba pa ga je dodatno razjedalo spoznanje, da se na Češko ne bo nikoli vrnil, saj se je bal, da ga bo režim tam zaprl. Nekateri pravijo, da se je zadnja leta preveč predajal alkoholu in star 53 let je v bolnišnici umrl  zaradi odpovedi jeter.

Pokopan je na piranskem pokopališču, v mestu pa nanj spominja tudi prehod z njegovim imenom in s spominsko ploščo, ki so mu jo ob 100-letnici slovenskega filma postavili leta 2005.