Bilo je zgodnje zimsko jutro in sivo nebo je pritiskalo k tlom. Občutek depresivnosti ni popustil. Avtocesta je bila prazna, Postojna je bila videti kot poslednje zapuščeno mesto v Sibiriji. Kilometri so izginjali za menoj, Tržič in Palmanova sta švignila mimo, Mestre in Benetke sem pustil daleč za sabo. Italijanske avtoceste te potegnejo vase in nenadoma ne gledaš več na števec za hitrost. Ničesar drugega ne vidiš kot avtocestno pisto pred sabo, talne oznake, table ob cesti in nad cesto, prehitevaš, pospešuješ, zaviraš in spet prehitevaš. Bežiš, da bi lahko zadihal. Padova, Verona, Brescia in Monza. Še nekaj kilometrov do Milana. Poslušam singel Roberta Milesa iz sredine devetdesetih let. Children. Se spominjate melodične instrumentalne skladbe s poudarkom na klavirskem refrenu, ki žanrsko spada v trans ali pa vsaj eno od njegovih podzvrsti? Miles je začel novo zvrst, ki izhaja iz transa – t. i. dream house. Takšna glasba je idealna za dolge vožnje. Ni utrujajoča.

Če se še spomnite pesmi Children, potem niste pozabili izvirnega, črno-belega videa. Kamera je snemala dekletce na zadnjem sedežu avtomobila, ki je prevozil zahodno Evropo. Deklica se pelje skozi Pariz, mimo Eifflovega stolpa, po bulvarjih in avenijah, po ozkih in prometnih ulicah, pelje se skozi trge in opazuje pešce na pločnikih, vidi izložbe in trgovine, avto se vozi skozi manjše in večje kraje, po avtocestah in običajnih cestah. Zunaj je dež, zunaj je sonce, tam so podeželje in mestna središča, obcestne ograje, počivališča, bencinske črpalke, viadukti in mostovi, sneg in v meglo potopljeni hribi. Deklica, ki na zadnjem sedežu opazuje mimobežeče življenje, se smeji in spi, bere in molči ali pa le zamišljeno gleda skozi zarošeno okno. Z obrazom se pritisne ob steklo, pred njo bežijo polja in gozdovi, alpska pokrajina in gorski vrhovi. V mesto na koncu njene poti, sem namenjen tudi sam. Ženeva je posebna. Ima zanimivo energijo.

I.

Šele pred kratkim, ko sem spet slišal pesem Roberta Milesa iz davnega leta 1995, sem izvedel, da je bila posvečena otrokom, žrtvam vojne v nekdanji Jugoslaviji, predvsem Bosni. Milesov oče je bil fotograf, ki je na kriznih žariščih posnel pretresljive fotografije najmlajših žrtev brutalne morije. Iz teh motivov je nastala pesem Children, Otroci. Robert Miles je po tem singlu, ki ga je uvrstil na album Dreamland (1996), posnel še štiri albume in pet singlov, vendar ni z nobenim več dosegel takšnega uspeha.

V pomirjajočem, a vseeno dovolj energičnem ritmu Roberta Milesa bi lahko vozil ure in ure. Ko sem nazadnje potoval v Ženevo, sem dobil občutek, da me trans glasba dviguje nad avtocesto, po kateri drsi moj avto. Nobene utrujenosti nisem čutil niti po štirih urah, ko sem prišel do milanske obvoznice, kjer so zastoji praviloma nujni. Včasih jih vseeno ni in pot proti zahodu je odprta. Pavone, Canavese in še nekateri kraji, katerih imena sem pozabil. Ustavil sem se na najmanjšem možnem bencinskem servisu s počivališčem in komajda opaznim bifejem. Kapučino in pol litra vode. Potem spet naprej. Zapustim glavni krak avtoceste, ki pelje proti Torinu in Franciji, in zavijem desno proti Alpam, proti dolini Aoste. Settimo Vittone, Donnas, Verres, Chatillon so kraji ob avtocesti, ki izginejo, kot bi mignil.

Pokrajina se naglo spreminja, peljem se po dolini, ki postaja vedno ožja. Z leve in desne jo stiskajo gore, ki počasi rastejo. Vrhovi so v oblakih. Kraji, skozi katere se zdaj vozim, imajo francoska imena. Že pred časom sem zapustil avtocesto v Aosti in se začel strmo vzpenjati. Gignod, Etroubles, Saint-oyen in Saint-rhemy-en-bosses so tihe obcestne vasice, ki se stiskajo pod mogočnim masivom Centralnih Alp. Tamkajšnja arhitektura je za te kraje značilna – kamen in les.

II.

Pot čez prelaz Grand-Saint-Bernard (Gran San Bernardo) je v zimskem času mogoča le skozi tunel, ki povezuje Italijo in Švico. Na višini skoraj 2.500 metrov je namreč preveč snega in nevarnost plazov je prevelika, da bi bila cesta lahko odprta. Ime je sicer bolj poznano kinologom, saj je pasma bernardincev, ki izhaja s tega področja, svetovno znana. Menda so jih vzgojili avguštinski menihi v srednjem veku, zaradi njihove velikosti in moči so jih uporabljali celo kot tovorne pse. Ti prijazni in dobrovoljni psi pa so pokazali še en talent: sposobnost reševanja ponesrečencev izpod snežnih plazov. Simpatični bernardinec s privezanim sodčkom žganja za prvo pomoč je postal turistična blagovna znamka tega dela Švice.

Nekaj kilometrov dolg tunel se hitro izteče v galeriji, ki v zimskem času ščiti cesto pred plazovi na švicarski strani. Ko začne tam snežiti, razmere hitro postanejo ekstremne. Nekoč sem komaj uspel zvoziti zadnje ovinke strme ceste, ki se iz Martignyja vije proti tunelu. Močan veter je še bolj nanašal suh sneg na cestišče, kolesa so že začela spodrsavati in tik preden bi se avto ustavil, sem z velikim olajšanjem zapeljal v galerijo. Če mi ne bi uspelo, bi bila pot domov precej precej daljša.

Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil nepozaben. Divja alpska pokrajina, močno sonce, zasneženi vrhovi vse naokoli in mogočen jez hidroelektrarne, pred katerim se je ustvarilo akumulacijsko jezero smaragdne barve, Lac des Toules. Prvi zaselek na švicarski strani, ki mi je ostal v spominu, nosi nenavadno ime Tsousse. Nekaj hiš, gostilna in morda bencinska črpalka. Naslednja vas se domišljavo imenuje Bourg-Saint-Pierre. Pripovedovali so mi, da je imel tam črpalko neki Srb, ki je hitro postal lokalna znamenitost. Ampak baje je potem odšel.

Nič kaj široka, a dobro vzdrževana cesta se začne spuščati proti dolini, pokrajina počasi postaja gostoljubnejša, vedno več je dreves, zlasti iglavcev. Prvi večji kraj je Orsieres, ki mu sledi Sembrancher, kjer se cesta razcepi; levo pelje naprej v dolino proti Ženevskemu jezeru, desno pa se znova dvigne proti enemu najbolj cenjenih in mondenih švicarskih zimskih letovišč. Toda za Verbier večina slovenskih noveaux riches in tajkunskih povzpetnikov nikoli ni slišala. Če vas bo pot kdaj zanesla na tisti konec, vam svetujem, da se tam vsekakor odločite preživeti vsaj en smučarski dan. Verbier je kraj, ki ga vaša denarnica ne bo pozabila.

III.

Cesta se z višav enega najbolj slikovitih švicarskih prelazov spusti do prvega manjšega mesta, ki se imenuje Martigny. Od tam je le streljaj do obale Ženevskega jezera. Vredno se je ustaviti v slikovitem Montreuxu, kjer je vsako poletje znameniti jazz festival. Na osrednjem trgu – to je v bistvu park, ki se odpira proti jezeru – stoji spomenik Freddyju Mercuryju. Montreux je usodno povezan z glasbo. Decembra 1971 so tja prišli člani legendarne skupine Deep Purple, da bi posneli album v posebnem, t. i. mobilnem studiu, ki je bil sicer last Rolling Stonesov. Zvečer pred začetkom snemanja je bil v dvorani casinoja v Montreuxu koncert Franka Zappe in Mothers of Invention. Nenadoma je izbruhnil požar, ker je eden izmed poslušalcev iz občinstva na oder izstrelil raketo za ognjemet. V požaru je zgorela celotna igralnica, dim pa naj bi se valil naravnost nad Ženevsko jezero. No, legenda pravi, da je Ritchie Blackmore tistihmal dobil navdih za Smoke on the Water, ki je pozneje postala ena izmed največjih kitarskih uspešnic vseh časov. Njeni uvodni verzi se glasijo:

“We all came out to Montreux, on the Lake Geneva shoreline

to make records with a mobile, we didn’t have much time …”

Montreux je idealen kraj za kratek oddih. Ima nekaj odličnih hotelov, v katerih pride do izraza švicarska natančnost, občutek za red in profesionalizem. Ob obali Ženevskega jezera, kake tri kilometre pred Montreuxom, pa leži najbolj obiskana švicarska turistična znamenitost. Château de Chillon je grad na majhnem otoku in deluje skorajda pravljično. Prvič je bil omenjen pred skoraj tisoč leti, v poznejši zgodovini so ga v glavnem obvladovali grofje Savojski. Chillon je zaslovel po zaslugi angleškega romantičnega pesnika Lorda Byrona, ki je grad odkril junija 1816, ko sta s Shelleyjem skupaj jadrala po Ženevskem jezeru. Med ogledom slikovitega Chillona je Byrona prevzela grajska jetnišnica. Zgodba o dolgoletnem zaporniku, ki so mu jo povedali, ga je popolnoma prevzela, zato mu je posvetil pesem (sonet) Ujetnik Chillona (The Prisoner of Chillon), v kateri opeva ženevskega duhovnika in politika Françoisa Bonivarda, ki je bil v temnicah tega gradu kar šest let priklenjen na verigah. Vklenjenega, zapuščenega jetnika je v nekakšni svetopisemski motiviki upodobil francoski slikar Eugène Delacroix.

Vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Zlo iz predmestja

Fenomen Janšević

Goveja juha