Katja Knez Steinbuch

Kaj sploh je sočutno varstvo?

Katja: Pred enim letom sva skupaj z Janjo Urbančič in Tino Jereb zasnovali projekt sočutnega varstva otrok, ki naj bi ozaveščal vse starše in strokovne delavce o sočutnem starševstvu in novih pristopih, tudi v različnih poklicih. V enem letu se je izobraževanj udeležilo čez 150 varušk, vzgojiteljic, psihologov, mamic in nekaj očkov, socialnih delavk in psihoterapevtov, ki delujejo na tem področju. Izobraževanje pa smo poleg Ljubljane izvedli tudi v Mariboru, trenutno pa ga izvajamo v Kopru, kjer se zelo dobro počutimo. Želimo si, da bi izobraževanja razširili tudi v ostale regije.

Andreja: Ob zelo pozitivnih odzivih slušateljev, smo zasnovali nadaljevalni tečaj, ki smo ga v Ljubljani ravnokar zaključili. Temeljni vidik so delavnice, ki pomagajo k razvoju prepoznavanja lastne notranjosti, odpuščanja ter razvoja primernih odzivov v odnosih z otroki in njihovimi starši.

Sočutno starševstvo kritiki včasih enačijo s permisivno vzgojo. Sta si ta pristopa res podobna?

Katja: Nikakor ne. Pri permisivni vzgoji so otroci v resnici zanemarjeni, osamljeni in spregledani. Pojem sočutno starševstvo pa opisuje predvsem sproščeno in toplo starševstvo, ki spodbuja meje in upošteva svetovno raziskana znanstvena dognanja (iz področja navezanosti in nevroznanosti). Govorimo o jasnih razmejitvah ter o tem, zakaj je za starše starševstvo kdaj težko, naporno in ne samo lepo, kot je večkrat idealizirano prikazano. Sočutno starševstvo spodbuja čustveni stik staršev s samimi sabo, kar pomeni, da prepoznavajo v sebi, zakaj jih kdaj otroška dejanja razjezijo ali spravijo v obup/bes in kaj se dogaja v njihovem telesu. Ko starši pridejo v stik s sabo in notranjimi občutki, lažje razumejo sebe in nato tudi vedenja otrok.

Andreja: Hitreje in natančneje kot uspemo prepoznati, kaj se v našem telesu dogaja ob otroku, še posebej v trenutkih, ko nismo sproščeni, bolj hitro se lahko pomirimo. Tako lažje začutimo, kaj se v njem dogaja, zakaj je neubogljiv, zakaj sitnari … Pogosto je le utrujen, naveličan, poln čustvenih vtisov, ki so se nabrali tekom dneva … Otrok namreč po naravi želi staršem dobro. Če "kljubuje", pomeni, da nekaj ni v redu. To stisko je treba raziskati. Pogosto se celo izkaže, da je problem v nas in ne v otroku.

Dr. Andreja Poljanec

V svojih predavanjih svarite tudi pred čustvenimi manipulacijami. Kako bi jih opisali, kdaj se zgodijo?

Katja: Lahko se zgodi hitro, že pri majhnih otrocih, ko starši izrečejo stavke, ki so jih velikokrat slišali že sami, kot npr.: "saj ni nič hudega", "fantki ne jokajo", "zakaj kompliciraš", "saj si že velik, ti lahko deliš svoje igračke", "ne izsiljuj", "hitro pospravi igračke, sicer bo mamica žalostna" … Ti stavki delujejo zelo nepomembno, a se lahko zarežejo v otrokov spomin, predvsem pa v občutek otroka zase: če ni nič hudega, ne čuti prav; če ne sme jokati, čustva niso dovoljena in niso v redu; če komplicira, so njegovi občutki pretirani ali napačni; če mora biti velik, mora hitro odrasti; če starši pravijo, da izsiljuje, je manipulator in ne čuti prav; če mora skrbeti za mamine občutke, lahko pozabi nase. To zadnje je morda še najbolj nevarno, ker se lahko razvijejo pravi toksični odnosi, kjer otroci vse počnejo le zato, da bi ugodili staršem (kar se lahko ironično kaže kasneje tudi v deviantnem vedenju, ali pa v t.i. "pridnih punčkah/fantkih"), kasneje pa v partnerskih odnosih tudi svojim najbližjim. In tam se hitro srečamo s pojmom t.i. odvisnih odnosov.

Andreja: Čustvena manipulacija je ogabna in zlorabljajoča metoda, ki se je včasih starši niti ne zavedajo. Na otrokovo notranjost ima izredno strupen vpliv, saj otroci nimajo zrelih mehanizmov, da bi jo prepoznali. Enostavno se jim zdi normalna. In to je problem, saj se vleče tudi naprej v odraslost. Bistveno težje jo je prepoznati kot telesno zlorabo, saj je bolj spretno zakrita. Šele v odraslosti prepoznamo, da je tak način življenja v odnosih izredno naporen in krivičen. Takrat se ji lahko odpovemo in se odločimo za iskrenost in ranljivost.

V izobraževanju se zavzemate tudi za ničelno toleranco do nasilja in proti kaznovanju?

Katja: Kljub temu, da je za marsikoga nasilje eden izmed efektivnih načinov, ki pri otroku naredi spremembo, s sabo prinaša dolgotrajne resne psihološke posledice. Starše spodbujamo, da spoznajo, zakaj avtoritarna vzgoja sproži spremembo pri otroku, in sicer zgolj zato, ker se njegovo telo prestraši do te mere, da spremeni vedenje le zato, ker ve, da bo sicer sledila kazen. Kar pomeni, da se njegovo delovanje spremeni zaradi negativne zunanje motivacije, ne pa zato, ker bi željo po spremembi začutil sam. V sočutnem starševstvu spodbujamo tudi to, da starši ne uporabljajo kazni, niti v čustvenem smislu groženj (npr. "če ne pobereš smeti, ostaneš doma"), pač pa vnaprejšnje dogovore in naravne posledice. Otrok, za katerega grdo rečemo, da starša "provocira", si pravzaprav želi njegove pozornosti in tega, da bi bil vključen v dogovore, zato še bolj potrebuje meje in starša, ki je njegov voditelj.

Andreja: Kaznovanje je za otroke ponižujoče, za odraslega pa je način izgubljanja lastnega dostojanstva. Otrokom pripadajo starši, ki verjamejo, da zmorejo otroku stvari glede delovanja sveta razložiti in jim pomagati pri razvoju določenih spretnosti na spoštljiv način. Gre za negotovost in strah staršev, da se brez kaznovanja otrok ne da dobro vzgojiti. Poslanstvo vidimo v izkoreninjanju zmotnega prepričanja in izgrajevanju vere v sočutno starševstvo in sočutno vzgojo v vzgojnih zavodih.