Čas okoli pomladanskega enakonočja je tako kot čas okoli jesenskega enakonočja ter najdaljšega in najkrajšega dneva v letu v kulturni dediščini zelo pomemben, na kar kažejo številne šege.

V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še na začetku 20. stoletja po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo. S tem so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami.

V predkrščanstvu so ob prelomnih trenutkih leta izvajali določena obredja z namenom, da bi preprečili kaos in vzpostavili red, je povedal avtor knjige o gregorjevem Bojan Knific. Po njegovih besedah sta se v času pomladanskega enakonočja po slovanski mitologiji soočila bog stvarnik Perun in bog podzemlja Veles. "Simbolika ognja in vode prinaša prav to - ogenj gre v vodo, višja in spodnja moč se združita," je pojasnil. Ljudje so po njegovih besedah želeli z obredjem simbolično preprečiti kaos in vzpostaviti red.