Še na lanskem prvenstvu v Taškentu je vse kazalo, da v slovenski ekipi, v kateri po dolgem času ni bilo tekmovalcev celjskega Sankakuja, zeva velika vrzel. Že na Arabskem polotoku pa so Slovenci dokazali, da sodijo v svetovni vrh, Fortuna pa je kar nekajkrat pogledala stran, da bi bil uspeh še večji.

Ob Andreji Leški sta po pričakovanjih zelo dober judo pokazali tudi Maruša Štangar in Kaja Kajzer, ki sta obe končali na devetem mestu. Zmaga za četrtfinale je zmanjkala še Patriciji Brolih, Metki Lobnik, Vitu Dragiću in Eneju Mariniču.

"Morda smo bili v Taškentu pripravljeni malenkost slabše. Moramo pa biti zadovoljni s kolajno in posameznimi borbami. Ampak tudi tokrat je bilo dosegljivo še več," je prepričan vodja odprave v Dohi Grega Brod, ki je ob tatamijih spremljal polovico tekmovalcev.

Nekdanji reprezentant običajno postavi cilje zelo visoko. "Želel bi si več športnikov na ravni najboljših. S tem, kako to doseči, se seveda ukvarja ves svet. Moramo se zapreti v dvorane in delati. Samo to prinese dober rezultat."

Enega od receptov, ki naj bi prinesel napredek, trenutno preizkušajo v Ljubljani, kjer se je klubom uspelo dogovoriti za skupen center in sodelovanje na ravni najboljših tekmovalcev. "Ta ideja je zelo dobra. Tako na ravni Ljubljane kot na ravni cele Slovenije pa je najbolj pomembno dobro sodelovanje med klubi."

Slovenski uspehi so prišli tudi brez Marjana Fabjana in v ljubljanskem Bežigradu tudi brez uzbeškega strokovnjaka Andreja Šturbabina. "Vedno se pozna tudi prenos znanja in minulo delo. To velja tudi za Fabjana in Šturbabina. Dober dosežek je vedno posledica dela vseh trenerjev. V primeru Bežigrada pa je mladi Luka Kuralt res dobro izkoristil ponujeno priložnost. Dela zelo dobro in je odprt za sodelovanje."

Z izjemo Andreje Leški bo za večino slovenskih reprezentantov zdaj v ospredju lov na točke za svetovno in olimpijsko kvalifikacijsko lestvico. Ta se bo začel že čez 14 dni v Linzu. "Mislim, da lahko pričakujemo dobre izide, če bodo tekmovalci ostali 'celi'. Poškodbe so žal v našem športu pogoste."

A na poti do Pariza ne bo lahko. "Vse tiste reprezentante, ki so 'mejni', čaka naporno leto, saj se bo treba najprej uvrstiti na igre. Tekem bo več, kar bo stalo več denarja, ki ga nikoli ni dovolj in ga bo treba najti. Tudi ciljna priprava na največja tekmovanja bo ob velikem številu nastopov težka," še pravi Brod.