Kako utečeno je delovanje specializiranega državnega tožilstva tri leta po začetku delovanja?

Zelo dobro, kar je po mojem mnenju tudi največji uspeh, da smo uspeli tožilstvo kadrovsko okrepiti, organizirati oddelke in uveljaviti specializacijo. Specializirano državno tožilstvo (SDT) je nasledilo skupino tožilcev za pregon organiziranega kriminala, kadrovski problemi pa so bili prisotni že prej. Skoraj dve desetletji je trajalo, da smo se kadrovsko okrepili na zadostno število tožilcev. To, da se je na zadnji razpis prijavilo več kot 30 kvalitetnih tožilcev, je največja potrditev za naše dobro delo, bolj kot ugodne statistike glede obsodilnih sodb, ki smo jih dosegli.

Koliko posluha je imela vlada za kadrovski primanjkljaj? Je k popolnitvi kadrovske zasedbe pripomogla tudi medijska odmevnost primerov?

K temu, da ti nekdo prisluhne, pripomorejo tudi dobri rezultati. Oblikovanje specializiranega državnega tožilstva je bilo zahtevno, saj smo imeli veliko nasprotnikov, tudi znotraj tožilstva, ne samo od zunaj. Sedaj na SDT dela 26 tožilcev. Nekatera tožilstva so se z izgubo dobrih tožilcev, ki so prišli na SDT, oslabila kar je dejstvo, vendar mislim, da smo to uspešno prebrodili in da delo normalno teče naprej.

Kako poteka usposabljanje novih tožilcev?

Tožilci, ki so prišli, so kvalitetni in s specifičnimi znanji. Gre pa večinoma za mlade tožilce, ki pridejo z novimi znanji, niso obremenjeni, so pa pripravljeni na izzive. Deležni so vseh izobraževanj, enako pa velja tudi za strokovne sodelavce.

So dovolj dobro pripravljeni za pregon gospodarstvenikov, ki so s poznavanjem zakonodaje, predvsem pa s hojo po njenem robu, zgradili imperije?

Za samo tožilsko odločanje so dovolj dobro pripravljeni, v preiskavah pa morajo prvo nalogo opraviti policisti, regulatorji in predvsem nadzorni sistemi, ki morajo zaznati nepravilnosti, česar doslej pri nas ni bilo. Luknje v zakonu pa niso bile naključne, saj je bila zakonodaja pisana nekaterim na kožo, zaradi česar je sedaj njihovo preganjanje oteženo.

So zakoni sedaj dovolj dobri, da čez nekaj let ne bomo imeli preiskav pri akterjih sedanjega vala privatizacije?

Zakonodaja nikoli ni idealna in nikoli ne bo tako dobra, da bi preprečila izvrševanje kaznivih dejanj. Do tega bo vedno prihajalo, vendar moramo doseči, da se jim to ne bo več izplačalo, da bo država sposobna čim več storilcev kaznivih dejanj odkriti in preganjati. Mislim, da se stvari premikajo na bolje, sploh če primerjamo z razmerami izpred petih let.

Bolj kot zaporne kazni vas zanima povrnitev nezakonito pridobljenega premoženja. Kako uspešni ste pri tem?

Ta sredstva se vračajo. Veliko pričakovanj imamo do novega zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki se uporablja šele od junija 2012 in je že v ustavni presoji. Vendar smo bili že doslej, kljub temu da smo bili nekako vrženi v civilno področje, uspešni. Po zakonu o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja imamo vloženih pet tožb v skupni vrednosti 12,5 milijona evrov, pravnomočna je ena zadeva, vredna 250.000 evrov. Vodimo 13 finančnih preiskav, začasno pa imamo v sedmih primerih zavarovano več kot 11,5 milijona evro premoženja.

Če pogledamo na protipravno pridobljeno premoženjsko korist, pa imamo začasno zavarovanega za skoraj 170 milijonov evrov premoženja, sodišča na prvi stopnji pa so lani izrekla za približno 40 milijonov evrov odvzema. Koliko od tega pa dejansko pride do izvršbe, nimam podatkov. Je pa to omejevalni ukrep, za katerega veljajo enaki standardi, kot za odreditev pripora. Tudi reakcije tistih, ki jim je odvzeto premoženje, so veliko bolj burne kot pri izreku zaporne kazni.

Višje sodišče je postavilo nekakšen precedens v praksi sojenja menedžerjem, ko je sklenilo, da obsojeni Bine Kordež ni pridobitelj protipravno pridobljene koristi. Zdi se, da je to spremenilo taktiko tožilstva v drugem sojenju Bošku Šrotu. Je za tožilstvo to velik udarec?

Ne, daleč od tega. Tožilec Jože Kozina je v sojenju Šrotu na podlagi modificirane obtožnice dosegel obsodilno sodbo v zelo zahtevnem primeru. Kar pa se tiče Merkurja, moramo počakati na odločitev vrhovnega sodišča.

Na sodiščih vidimo nekdanje predsednike uprav, kdaj pa bodo tam tudi nadzorniki, ki so bdeli nad temi odločitvami in jih, če ne že potrjevali, vsaj dopuščali?

Gre za vprašanje dokazovanja. Višje kot je nekdo v hierarhiji odločanja, težje se kaznivo dejanje dokaže. Pri zlorabah položaja je treba dokazati naklep, največkrat t.i. obarvani naklep. Če se dokaže, da je tudi nadzornik sodeloval s članom uprave pri izvršitvi kaznivega dejanja, je tudi on lahko sostorilec. Če pa gre za malomaren odnos nadzornika ali le morebitni eventualen naklep, se mu lahko očita odškodninska odgovornost. Vsak primer se posebej preučuje, povem pa lahko, da imamo vloženo tudi zahtevo za preiskavo zoper člana nadzornega sveta in uprave.

Kako napreduje preiskava bančnega sistema?

Zaenkrat smo vložili osem zahtev za preiskavo 28 oseb, v šestih primerih pa je preiskava že uvedena zaradi protipravne premoženjske koristi v vrednosti več kot 50 milijonov evrov. Bančne zadeve so prioriteta, na katerih dela sedem tožilcev. S prihodom novih tožilcev sem jih temu področju dodelil še tri.

Bomo na sodiščih kdaj videli člane uprav bank ali preiskujete predvsem bančnike, ki so nižje na lestvici, in so bili podpisani pod pogodbami?

Med temi 28 osebami imamo tudi člane uprav in nadzornih svetov na različnih področjih odločanja. Če bodo obstajali dokazi za utemeljen sum kaznivih dejanj zoper najvišje predstavnike bank, bomo preganjali tudi njih. Tukaj nimamo zadržkov, problem je zbrati dokaze. Višje kot je nekdo, težje je priti do njega, ker ima posredne izvrševalce in se sam skrije za dejanji, ki niso bila hipna, temveč načrtovana in za katere so vedeli, da bodo lahko prišla pod lupo preiskovalcev. Zato so bili pri tem previdni.

Se je sodelovanje z bankami izboljšalo ali imate še vedno težave zaradi sklicevanj na bančno tajnost?

S tem smo imeli na začetku velike težave. Če gre za samo sklicevanje na bančno tajnost, s tem ni nič narobe, težava pa je, če se izrablja za zavlačevanje preiskave in skrivanje. Imeli smo kar nekaj sestankov in mislim, da se je v zadnjem času sodelovanje izboljšalo. Ni sicer idealno, moramo pa tudi biti realni. Nobena banka na svetu se ne bo v svoji poslovni politiki hvalila, da dobro sodeluje s policisti in tožilstvom.

Banke, tudi Banka Slovenije, nam pošiljajo naznanila, vendar to niso tako kvalitetne ovadbe, da bi na njihovi podlagi tožilec lahko že odločal, zato jih preda v dopolnitev policistom. Vendar je to velik korak naprej. Banka Slovenije nas je podprla, sprašujem pa se, kje je bila leta pred tem.

Kje je zatajila Banka Slovenije?

Banka Slovenije je glavni regulator, ki bi se moral pravočasno odzvati že med leti 2006 in 2009. Vprašanje pa je, ali so dejansko imeli moč, da to storijo. Vedno so najprej na vrsti nadzorniki in regulatorji, policija in tožilstvo sta zadnje sredstvo za urejanje razmer, saj tudi ne moreta reševati vseh problemov v družbi.

Bo evropski nadzor nad bankami te pomanjkljivosti odpravil?

Do neke mere gotovo, ker bo sistem drugače deloval. Vendar gre tu za dvoreznost Evrope, poglejte namreč, kje se pere denar in kje so davčne oaze, v najbogatejših evropskih državah. Pranje denarja je eno najtežje dokazljivih kaznivih dejanj. Lani je bilo zaradi tega v Sloveniji obsojenih 20 fizičnih oseb, medtem ko smo od leta 1995 potrebovali 10 let, da smo dosegli prvo pravnomočno obsodbo zaradi pranja denarja.

Kakšni so načrti za naprej?

Vlada je obravnavala spremembo zakona o državnem tožilstvu, s katero bi imeli možnost zaposlovanja zunanjih strokovnjakov, s tem pa bi lahko okrepili civilni oddelek. Menim, da je bilo oblikovanje specializiranega tožilstva prava odločitev. Treba je delati naprej na strokovni krepitvi SDT kot tudi drugih tožilstev.