Občutek krivde je neprijetno čustvo, ki nam jemlje moč, s katero bi lahko naredili več zase in za svoje otroke. Povzroča slabo počutje in nas ovira pri trudu, da bi postali bolj pozitivni, bolj sočutni in sposobni bolj uživati. Opazimo lahko, da več kot občutimo krivde, manj smo povezani s seboj, svojimi občutki in zato tudi z našimi otroci.

Kaznovanje otrok ni učinkovita metoda, saj nas ovira, da bi resnično spoznali, zakaj se naš otrok vede tako kot se in kaj bi lahko naredili drugače. Prav tako ni učinkovito kaznovanje samega sebe z razglabljanji, kaj vse bi morali ali ne bi smeli narediti, saj nam povzroča, da ostajamo v preteklosti. Namesto tega se potrudimo znotraj sebe poiskati resnico o tem, kaj resnično potrebujemo, to pa nas bo pripeljalo do spoznanja, kaj narediti drugače, da bi se stvari spremenile na boljše.

Če nam torej občutki krivde ne pomagajo pri tem, da bi postali boljši starši, ki lahko sebi in svojemu otroku dajo več, če nas ovirajo, da bi postali bolj sodelovalni in sočutni - ali si potem zares želimo nadaljevati s takim vedenjem? Na izbiro imamo vsaj dve možnosti: lahko se še naprej krivimo, lahko pa se poskusimo naučiti drugačnega, bolj pozitivnega in sočutnega razmišljanja in delovanja. Tudi do sebe.

Naslednji primer nam je prav gotovo vsem domač: ko se popoldan utrujeni vrnemo iz službe, si najbolj na svetu želimo leči na kavč in se nekoliko odpočiti. A ko ob tem gledamo svojega triletnika, ki se prav srečno igra s svojimi avtomobilčki, nas ob misli, da ves dan nismo bili z njim, prevzamejo občutki krivde. Notranji glas nam govori, kako bi se morali z otrokom več igrati, saj ga edino tako lahko resnično osrečimo. Vendar take misli in občutki niso prav nič produktivne in nam ne pomagajo spreminjati stvari na boljše.

Kadarkoli se zavemo, da se nas lotevajo občutki krivde, se ustavimo in najprej ugotovimo, kaj potrebujemo mi starši in kaj nam je pomembno v tem trenutku. Naše vrednote in potrebe so zelo pomembne in zahtevajo več pozornosti, kot se v resnici sami zavedamo. Ko se utrujeni vrnemo domov iz službe, se najprej vprašajmo, kaj v resnici v tem trenutku potrebujemo, da bi se počutili boljše? Ugotovimo, da potrebujemo topel obrok in pol ure počitka, šele potem se bomo sposobni sproščeno igrati s svojim malčkom.

Velikokrat se za obtožujočimi izjavami, kot je npr. "morala bi se več igrati s svojim otrokom", skrivajo lastne potrebe, ki jih nismo prepoznali. Lahko da se za zgornjo izjavo skriva občutek "želim več stika in povezanosti s svojim otrokom". Namesto, obtožujočih izjav o tem, kako bi morali narediti nekaj, kar nismo, si začnimo pripovedovati bolj lahkotne in ljubeče misli, ki temeljijo na poslušanju tega, kar resnično globoko v sebi potrebujemo in želimo.

Ko vemo, kaj se v resnici dogaja v naši notranjosti, lahko sprejmemo izbiro brez občutka krivde. Odločimo se lahko, da najprej pojemo topel obrok, se za krajši čas uležemo in se šele nato igramo z otrokom. Šele takrat se počutimo boljše in lažje zadovoljimo tudi potrebo, da se preko igre povežemo s svojim otrokom.

Če pa ugotovimo, da nam v določenem trenutku povezanost z našim otrokom pomeni več kot počitek, stopimo do otroka in ga vprašajmo, če se lahko pridružimo njegovi igri. Kadarkoli smo povezani sami s seboj, s svojimi čustvi in potrebami, smo povezani tudi s svojim otrokom. Otroci bodo občutili, če se počutimo dober starš in za to nam bodo neizmerno hvaležni.

Klara Bajec, mama dveh deklic, podjetnica, svetovalka in certificirana trenerka za pozitivno vzgojo in starševstvo, praktik in mojster nevrolingvističnega programiranja, inštruktorica osnov Zakona privlačnosti in coach za osebne finance