V svojem komentarju pravi: "Sama sem bila v zadnjih šestih mesecih tesno vključena v žolčno razpravo na to temo. Direktivo sem natančno preučila in moram priznati, da sem imela ogromne probleme s tem, da ob tako kontroverznem dosjeju Slovenija ni imela niti enega pridržka. Razpravo o podeljevanju koncesij je namreč nujno odpreti tudi v Sloveniji."

Znano je, da je direktiva vzbudila ogromno pozornosti med večjimi državami članicami in da se je v razpravah odprlo ogromno nacionalnih vprašanj in prioritet. Predvsem Nemci in Avstrijci so naslikali direktivo kot prinašalko privatizacije vode. Kot meni Kleva Kekuševa, pa to ni popolnoma pravilna ocena: "Direktiva je namreč precej "blaga" in prinaša v EU predvsem ogrodje za samo definicijo koncesij in navodila glede pregleda, revizij, transparentnosti in kriterijev podeljevanja koncesij za vse države članice. V luči tega, da so bile koncesije do sedaj leglo korupcijskih dogovarjanj in netransparentnih postopkov in da je podeljevanje teh potekalo praktično po 27 različnih pravnih poteh, sem mnenja, da v EU takšno direktivo potrebujemo."

V danem besedilu, ki je sedaj v parlamentarni proceduri, se, tako evropska poslanka, "v skupini Evropskih socialistov in demokratov trudijo zagotoviti tudi to, da se tudi z novo ureditvijo podeljevanja koncesij ohrani nadzor organov oblasti nad upravljanjem dejavnosti, ki so v javnem interesu."

Vodo lahko uporablja vsakdo

V Sloveniji Zakon o vodah celinske vode in vodna zemljišča uvršča med naravno vodno javno dobro. Kar pomeni, da je voda dobrina, ki jo v skladu z njenim namenom, ob enakih pogojih, lahko uporablja vsakdo. Pri tem Kleva razlaga: "V kolikor bi se z zakonom določilo, da celinske vode in vodna zemljišča niso javno dobro, bi izkoriščanje vodnih virov oz. vodo bilo mogoče privatizirati. Direktiva o koncesijah na nacionalno določitev o tem, kaj država smatra kot javno dobro, nima nobenega vpliva. S podelitvijo koncesij se bo še naprej ohranil nadzor organov oblasti nad opravljanjem dejavnosti, ki so v javnem interesu, tudi v sklopu nove direktive. Sama podelitev koncesije gospodarskemu subjektu, pa še ne pomeni, da je vodni vir sprivatiziran. Nadzor nad opravljanjem dejavnosti namreč še vedno ostaja pri organih oblasti. In nova direktiva tega ne spreminja."

Prejšnji teden pa je za naš portal Dejan Židan, bivši minister za kmetijstvo in poslanec stranke SD, predstavil svoje videnje dogajanja: "Huje kot zamisel, da bo nekdo na naš račun služil s pitno vodo, je samo še ideja, da se nam bo na dobičkonosni osnovi zaračunaval zrak, ki ga dihamo. Dostop do pitne vode razumem kot javno dobro, do katerega imamo ljudje pravico prostega dostopa. Nikakor to ni in ne sme biti tržno blago, ki je podvrženo osnovnemu pravilu trga, ki temelji na ponudbi in povpraševanju." 

Iz EU je sicer slišati, da naj bi nova direktiva oziroma podelitev koncesije pripeljala do bolj kakovostnih storitev za nižjo ceno. Tovrstne trditve pa ne pijejo vode, saj je praksa dosedaj pokazala drugače. V Veliki Britaniji, kjer so že pred časom privatizirali vodovode, se je cena v manj kot desetih letih več kot podvojila, pa tudi storitve so se poslabšale.

Sorodne vsebine:

Voda kot tržno blago?

Vse manj vode v podtalnici

Vodni viri ne smejo v zasebno last!