"Naš namen je tudi na ta način pomagati ljudem v stiski, da osebnostno postanejo močnejši, da dobijo znanja in veščine. Obenem se družijo, spoznavajo druge, začnejo živeti z neko spodbudo in si skratka laže urejajo bodoče življenje," je na živahnem vrtu povedala vodja programa celovite skrbi za brezdomne pri Centru za socialno delo Piran Ingrid Ličen. Brezdomnim so se tam na delavnici pridružili še Pirančani, ki že imajo svoje vrtove in so se želeli naučiti še česa novega, pa tudi tisti, ki radi prostovoljno pomagajo.

Vrt je nad Piranom, a ga je bilo treba zaradi zapuščenosti vzpostaviti na novo in letos so se na njem še bolj zagnano ter strokovno lotili razvijanja urbanega vrta. Kake 100 m2 velik nov del vrta so najprej preorali, nato pa z vrvicami zakoličili 1,5 m široke gredice ter potke. Agronom Davor Špehar jim je s sodelavci iz kluba Gaia pojasnil, kako se lotiti vrtnarjenja, kako pripraviti tla za uspešno rast, kako ga oblikovati, kako kolobariti, katere vrtnine so dobri sosedje, kako saditi in še marsikaj. Posejali oziroma posadili so semena in sadike kolerabe, redkvice, radiča, brokolija, kumar, paradižnika, dveh vrsti solate, bučk, paprike, rdeče pese, zelja, pora, artičok …

"Z veseljem delam v vrtu, sprostim se, ne mislim na težave, koristno izrabim svoj čas in še kaj imamo vsi od tega," je z grabljami v rokah med delom na vrtu zadovoljna povedala 54-letna Gisel. Lanskega januarja je izgubila službo. Dobila je socialno podporo, a je premajhna za najemnino stanovanja in položnice. Zavetišče je našla v Kažunu. "Iščem službo, a kdo me bo vzel, ko imam 54 let, saj še za mlade ni dela," je dodala.

Sicer pa podeželski vrt vse bolj prihaja v urbana naselja in o tem Špehar pravi: "Pozabili smo na zemljo in jo skoraj opustili. Zdaj se že kako generacijo ali dve nazaj intenzivno vračamo k njej tudi v mestih. S kolegi prenašam na take skupine, kot je ta, stara znanja in nova spoznanja o zelenjavnem vrtu, ki postaja vse bolj zanimiv. Radovedno se nam pridružujejo tako ljubiteljski vrtičkarji, od katerih se mnogi šele srečajo s tem, kot stari lisjaki. Ljudje vse bolj cenijo lasten pridelek hrane, pri njej kaj privarčujejo, vrtovi vse bolj postajajo družabna stičišča, da o zavedanju o samooskrbi ne govorimo."