Miran Adamič in Luka Pucer sta v  svetovni konkurenci 250 vzorcev iz Italije, Libanona, Čila, Urugvaja, Portugalske, Španije, Slovenije, Hrvaške, Turčije in Grčije osvojila Diplomo odličnosti (Diploma di Gran Menizone). Adamič jo je prislužil v kategoriji srednje intenzivnih ekstra deviških oljčnih olj, Pucer pa v kategoriji blagih olj. Priznanji jima bodo podelili na svečanosti, ki bo v Veroni 8. aprila.

Sezona ocenjevanj oljčnih olj je tu in tudi drugi oljkarji se z ocenjevanj vračajo domov z medaljami. Omenimo samo nedavno splitsko Maslino, na kateri se je med več kot 650 oljkarjev iz desetih držav, predstavilo kar kakih sto slovenskih pridelovalcev. Tam sta najvišji priznanji oziroma vicešampionska naslova prejela Franko Baruca iz Šmarij in Boris Jenko iz Bertokov, ki sta osvojila tudi šampionski in vicešampionski naslov v kategoriji oljčnih olj iz ekološke pridelave. Poleg njiju omenimo, da so priznanja za uvrstitev med 20 najboljših oljčnih olj prejeli še Rok Glavina iz Šmarij, Kristjan Jerebica iz Sečovelj, Dušan Moljk z Malije, Darko Jakomin iz Potoka, Jadran Jakončič iz Kojskega in družina Bonin iz Izole, naštejmo pa še prejemnike drugih priznanj, ki so Rok Glavina, Boris Jenko, Jordan Drnovšček, Boris Sabadin, domačija Munda, Miran Adamič, Elizej Prinčič in Boris Jenko.

Pot do teh svetovnih uspehov slovenskih oljkarjev ni bila lahka in Miran Adamič z oljčnikom iz zaselka Ronkaldo pri Baredih nad Izolo se takole spominja svojih začetkov: "Leta 1984 sem od takratne občinske kmetijske skupnosti dobil košček zemlje v zakup, z oljkami pa sem se resneje začel ukvarjati leta 1996, ko smo posadili prvih 170 oljk. Leta 2003 sem dobil prvo zlato medaljo na koprski Zlati oljčni vejici, kar je bil zame silen uspeh in spodbuda. Takrat smo se še učili, ogromno je bilo improvizacije, znanja je bilo malo. Kar se nam danes zdi samoumevno, smo takrat šele odkrivali. Pri kislinski stopnji za ekstra deviško oljčno olje smo takrat na primer dosegali 0,5 % in to jemali za velik uspeh. Danes vsi dosegamo pod 0,3 % in to jemljemo za  samoumevno."

Slovenski oljkarji so prve vidne potrditve svojih prizadevanj spoznali, ko so začeli vzorce olj pošiljati na ocenjevanja v tujino. O tem Adamič pripoveduje: "Leta 2006 sem z oljem  Ronkaldo prvič sodeloval na ocenjevanju v Veroni in prejel diplomo. V Veroni poteka vsako leto eno od svetovnih ocenjevanj oljčnih olj, a v svetovnem merilu velja za eno najbolj kredibilnih, najprestižnejših. Uspeh je bil zelo odmeven in to me je potegnilo, da so šla moja prizadevanja za kakovost naprej. Obenem sem spoznal, da kakovost cenijo tudi kupci. Priznanja so jih pritegnila in če smo do leta 2003 prodajali olje v plastenkah, ga zdaj vsi stekleničimo ter imamo predpisane etikete. Sledila so priznanja v Milanu, Parmi, Splitu in na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju, kjer že devet let zapored olje Ronkaldo dobiva zlata priznanja." Slovenski oljkarji se tako kljub svoji butični pridelavi olja prav zavzeto trudijo pridobivati iz leta v leto bolj kakovostno oljčno olje. Pri tem je pohvalno in razumljivo, da je med njimi čutiti kar nekaj tekmovalnosti, ki pa seveda prinaša samo iz leta v leto tudi v svetu priznano večjo kakovost.

Adamič, ki je letos pridelal 950 l olja, prebije na primer vsak dan več kot pol dneva v svojem oljčniku in podobno kot drugi s trdim strokovnim delom utrjuje ekološko pridelavo ter kakovost zaščitene označbe porekla svojega oljčnega olja. To je že največ, kar lahko oljkarji dosežejo, a se vsi trudijo naprej in iščejo svoje poti. Adamič si je na primer zadnje priznanje v Veroni prislužil za enosortno oljčno olje iz sorte Maurino, o katerem pravi: "To je dokaj blago olje, za tiste, ki ne marajo grenkih, pikantnih olj. Veliko se ga meša z ostalimi sortami, da se dobi harmonijo, jaz pa sem se odločil, da sorto Maurino stisnem posebej, kar imajo nekateri raje."

Pred 3 leti je nasadili še 350 oljk, tako da jih ima danes 650. Na območju Ronkalda pri Baredih, ki je glede na južno stran zelo primeren za oljke, bi jih imel še več, a kaj, ko je za kakšen resen nasad tam okoli težko dobiti še kak kos zemlje v zakup. Rad bi tudi investiral v pomožen objekt, da bo pri roki vse, kar oljkar potrebuje in morda v kak promocijski prostor za obiskovalce. Zato podobno kot mnogi drugi oljkarji upa, da jim bodo prihodnji prostorski plani za kmetijska zemljišča bolj naklonjen