Vanja Kralj

42-letni Vanja Kralj iz Kopra, natančneje iz Žusterne, se lahko pohvali z bogato trenersko kariero. Z rokometom se je pričel ukvarjati kot igralec, a je to pot zaradi številnih poškodb in bolezni kmalu opustil, tako da je že zelo mlad zašel v trenerske vode. Vse od svojega 18. leta se preizkuša v vlogi trenerja, svoje znanje pa je izpopolnjeval tudi na Fakulteti za šport v Ljubljani.

"Že v času študija sem bil del strokovnega tima članske slovenske reprezentance, ki je na evropskem prvenstvu leta 2004 v Ljubljani osvojila srebrno medaljo. V zlatih časih koprskega rokometa sem bil pomočnik trenerja pri članski ekipi Koprčanov. Ko so se ti zlati časi s težavami glavnega sponzorja kluba končali, sem odšel v Italijo, v Veneto, in ekipo pripeljal v prvo ligo. Vrnil sem se v Koper, kjer sem dve leti delal kot pomočnik kondicijskega trenerja, najprej z Zoranom Jovičićem in nato Veselinom Vujovićem," je svojo kariero opisal Kralj. Na povabilo Jovičića se je po nov izziv odpravil v Velenje, predlani pa je s slovensko mladinsko reprezentanco osvojil evropsko prvenstvo. Nato se je njegova pot v Sloveniji končala.

Kako je pristal v daljni Dohi? 

Na trenerskih tečajih za arabske trenerje, na katerih je predaval, je navezal stik z Arabci, ki so ravno letos zamenjali trenersko klop. "Prosili so me, da bi postal trener mladinske katarske reprezentance in sestavil strokovni tim," je povedal Koprčan. Zbral je mednarodno skupino usposobljenih ljudi in se odpravil v Doho.

"Zame odločitev ni bila težka, saj sem hitro preračunal, kaj se mi bolj splača. V Sloveniji sem bil že izgaran. Imel sem vedno po dva ali celo tri treninge, to mi je vzelo praktično ves dan, v soboto in nedeljo smo imeli tekme, po sezoni pa sem šel z reprezentanco. Po treh letih brez prostega dneva, brez dopusta in za mizerno plačo sem se odločil za spremembo. Tukaj imam normalno delo za solidnejši denar." Sicer pa je, kot pravi, v Sloveniji težko najti ljudi, ki bi bili pripravljeni 'spakirati' in oditi tako daleč.

V Dohi trenira katarsko mladinsko reprezentanco.

Delovne navade popolnoma drugačne 

Razlike med Slovenijo in Doho so ogromne tudi v rokometu. V katarski prestolnici sicer ne trenira klub, ampak reprezentanco in tudi zaradi tega delo poteka drugače. "Dejstvo pa je, da so tukaj delovne navade drugačne, se ne trenira toliko. Seveda je tudi kvaliteta posledično manjša. Ker je to zelo specifičen kraj in je celotna država skoncentrirana v enem mestu, imam to srečo, da vsaka selekcija celotne lige odigra tekmo na isti dan v isti dvorani. To omogoča izredno dobra infrastruktura. Tukaj imam pisarno v dvorani, v kateri se vse tekme odigrajo na isti dan v dveh urah. To pomeni, da sem dva dni v tednu na tekmah, ker imam po dve selekciji, trikrat na teden zjutraj igralci pridejo na individualni ali kondicijski trening, imamo pa še večerne treninge dvakrat na teden, a ti zelo pogosto odpadejo. Enkrat je problem, da so izpitna obdobja, drugič ne moremo imeti treninga, ker je na sosednjem igrišču mednarodna nogometna tekma in je mednarodna enota policije zasedla dvorano ... vedno kakšna nepredvidena situacija," pojasnjuje 42-letni trener.

V Dohi je sicer komaj tri mesece, zato mu, kot priznava, še ni jasno, kako stvari funkcionirajo. Pogodbo je podpisal za eno leto, a če bo vse kot mora biti, načrtuje, da bi na arabskem polotoku ostal do svetovnega prvenstva v nogometu, ki ga bo leta 2022 gostil prav Katar. "Rad bi videl, kako se mesto razvija, torej iz čiste radovednosti. Tukaj je čisto drugačen svet, vseskozi se nekaj gradi, odpira, zapira. Radoveden sem, kaj se bo dogajalo in kaj bodo naredili. Je svet velikih razlik, na eni strani so neomejena sredstva, na drugi pa zmeda v organizaciji, a ko jim uspe narediti nekaj lepega, je pa izredno."

V Dohi, ki ima skoraj dva milijona ljudi, živi le 200.000 domačinov. Ostalo so delavci, razdeljeni na tiste, ki jih menedžerji pripeljejo iz Evrope in Amerike, in pa poceni delovna sila iz različnih držav Azije. To s seboj v Doho prinese veliko jezikovno bariero. "Delavci namreč angleško govorijo zelo slabo, tudi v trgovinah Arabci ne znajo angleško. Na ulici vidiš jezne Arabce, ker se morajo v svojem domačem kraju sporazumevati v polomljeni angleščini," je o težavah s komunikacijo povedal Kralj in dodal, da je zaradi jezika ogromno zmede tudi v rokometu, v organizaciji in v ekipi. "Razmišljam, da bi jih naučil briškolo, pa bi se preko kart od briškole pogovarjali," se je še pošalil Koprčan.