"Poišči me", "Tina ne verjame", "Anita ni nikoli", "Pogum", "Senca", "Dober dan", "Črta", "Si še jezna name", "Portorož 1905", "Veter z juga", "Amerika" so samo nekatere od zimzelenih, ki so se jim v zadnjem obdobju Danilovega glasbenega ustvarjanja pridružile še "Nisi prva, nisi zadnja", "Daj, daj, daj", "Moja Jana ne pada", "Moje laži" in "Elektrošok". Slednje, ki jih je Danilo Kocjančič posnel skupaj s člani zasedbe Danilo Kocjančič & Friends, so zbrane na zadnjem avtorskem albumu Nisi prva, nisi zadnja, ki bo izšel v kratkem, prav na obletnico njegovega slovesa, 3. februarja. Ob tej priložnosti se bodo v koprski Areni Bonifika zbrali tudi številni slovenski glasbeniki, ki bodo z nepozabnim glasbenim spektaklom obudili bogato in neponovljivo glasbeno zgodbo velikega primorskega glasbenika.

Od Kameleonov, Prizme in Bazarja, do Halo-jev in samostojne glasbene poti

Začetki njegovega glasbenega ustvarjanja in delovanja segajo v šestdeseta leta, ko je bila skupina Kameleoni ena najpomembnejših in najpopularnejših zasedb v bivši Jugoslaviji, nato je glasbeno pot nadaljeval s skupinama Boomerang in Labirint ter zasedbama Prizma in Bazar. V devetdesetih je sodeloval s skupino Halo, kasneje pa se podpisal pod številne glasbene mega uspešnice za znana imena slovenske glasbe, med katerimi so Tinkara Kovač, Lara Baruca, Polona Furlan, Slavko Ivančič in številna druga.

Leta 2009 je pod njegovim vodstvom nastala tudi skupina Danilo Kocjančič & Friends, ki se je z nekoliko bolj rockerskim pridihom vrnila na glasbene odre in s sodobnimi priredbami ponovno obudila Danilove največje uspešnice iz vseh obdobij, hkrati pa je ustvarjala tudi novo avtorsko glasbo, vse do Danilove bolezni in prezgodnje smrti, 3. februarja 2013. Skupina je z Danilom zadnjič skupaj nastopila v Športni dvorani Skala v Pivki, 17. novembra 2012.

Jadran Ogrin: "Prvi nastop je bil pri njemu doma, na terasi pri njegovih starših, kjer je Danilo igral celo harmoniko. To je bil en tak prvi nastop pred občinstvom, ki sicer ni bilo številčno. Potem pa so sledili množični nastopi – v času Kameleonov nas je recimo na koncertih po vsej Jugoslaviji poslušalo več kot deset tisoč ljudi. Nadalje smo s Halo-ji veljali za najboljšo akustično skupino, dobro smo se imeli in v tistem času je tudi sam Danilo prestopil v neko drugo zvrst glasbe – iz pop-a na akustični rock, potem pa je v naslednjih letih nadaljeval v čisti rock. Z rockom se je njegova glasbena zgodba tudi končala."

Tulio Furlanič: "Z Danilotom me veže ogromno stvari, tako glasbenih kot življenjskih. Že leta 1965 sva skupaj skomponirala Sijaj izgubljene ljubavi, prvo uspešnico Kameleonov, s katerimi smo na območju celotne Jugoslavije doživeli res veliko glasbeno kariero. Ko sem se kasneje vračal iz Nemčije, je Danilo prisluhnil, odprl oči in rekel opa, imamo nov band. In nekaj mesecev kasneje se je rodila skupina Halo, z njo pa 'Anita ni nikoli', ki je postala vsesplošni slovenski evengreen. Danilo je bil tudi sicer zelo komercialno usmerjen, bil je skorajda najboljši trgovec med glasbeniki, saj mu je uspelo celo dvakrat, trikrat prodati isto pesem, seveda v različnih variantah. Tu je bil odličen, znal je prisluhniti svetovnim hitom, slišal je stil, ritem, ki je bil v določenem obdobju aktualen in je potemtakem tudi pisal lastne melodije. Imel je uho in dar za pisanje melodij."

Drago Mislej – Mef: "Življenje je sestavljeno iz samih slučajev. Danilo je napisal pesem, za katero je imel besedilo o kuhanju, on je pa vedel, da na sceni ni prave domače glasbe in je potem našel mene, ki zna kao napisat pesmi - če ne bi bilo tega slučaja, potem bi bil verjetno jaz danes na pol pozabljen stari rocker, ki misli, da je še vedno mlad. Namesto tega pa sem dober del življenja pisal besedila za pop glasbo. Danilo je pogruntal, da ga čutim in da lahko delam z njim in mi je prinašal glasbo. Imava isto ritmiko, kar pomeni, da ko sem zanj napisal besedilo je on že imel glasbo in obratno. Jaz imam še danes težavo pisati za druge izvajalce oz. avtorje, ker me nosi v ta Danilov ritem, način pisanja pesmi."

Matjaž Sterže: "Danilo je bil predvsem super človek, ki je znal vrhunsko uživati življenje, tudi zato sva midva postala najprej prijatelja, čisto izven glasbenih voda, ne glede na to. Srečala sva se šele leta 1996, na festivalu Melodije morja in sonca, kjer so Haloji prvič predstavili svojo Anito. Od tistega dneva dalje sva bila praktično nerazdružljiva. Prvih nekaj let naju je družilo veselje do življenja, do žuranja, do potovanj po svetu, na koncu sva se tudi glasbeno povezala. Njegova najljubša skladba je bila Poišči me, nanjo je bil izredno ponosen, bil je ponosen na to, kako je zvenela v originalu in potem tudi v priredbi Matjaža Jelena, prav tako je bil ponosen tudi na Tino, na Anito, kar dosti je bilo teh pesmi. Vsaka ima svojo zgodbo in v vsaki je delček njega, da spoznaš Danila, moraš spoznati celotno njegovo glasbo in ne zgolj eno."