Tako kot za skladbi Janez Novak in Popthing so se videospota tudi tokrat lotili povsem sami: od ideje in scenarija do režije, snemanja in montaže. Rezultat je (tragi)komičen in kritičen vizualni prikaz konteksta hiperoglaševanja, ki nam je vsem že tako rekoč naraven, če ne celo nujen.

Poleg glavne teme, ki govori o tem, da je podoba ženske v današnji kulturi še bolj izkoriščena kot prodajno blago kot nekoč, se skladba ukvarja tudi s posameznikom oz. posameznico, ki se znajde v svetu podob seksualno objekticifirane ženske. Posameznik oz. posameznica se ob tem sprašuje, kaj je bilo preko hipnoze kulturne industrije in popularne kulture enostavno ponotranjeno, in ali je sploh še katera želja njemu oz. njej lastna.