Sramota

Dejan Steinbuch je publicist. 

Pred skoraj tremi let, na vrhuncu afere, ki je uničila Katarino Kresal, sem v kolumni Pasji purgatorij v deželi senc citiral zadušljivo obremenjujoči stavek iz romana, ki ga je napisal južnoafriški nobelovec John Maxwell Coetzee: "Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše."

Danes imam déjà vu. Literarna brezizhodnost dežele, ki se sooča s posledicami apartheida, se preslikava v naš prostor. Ves čas eno in isto vprašanje: kdaj bo tega konec, kdaj se bo končalo padanje v brezno negativizma?

Pravo

V torek je padla razsodba v zadevi Balkanski bojevnik. Ko smo prejšnji teden na družbenem omrežju Twitter razpravljali o tem, kakšna bo odločitev okrožnega sodišča, sem brez pomislekov napovedal, da bo sprejeta oprostilna sodba. Biti preroški v tako pomembni kazenski zadevi je prekletstvo, četudi se zanašaš na logično argumentacijo na eni ter intuicijo na drugi strani. Občutek, da se nisi zmotil, je pekoč kot cankarjanska klofuta. Včasih bi bilo bolje, če bi se motil.

Toda v tej zadevi je vsak pozornejši opazovalec z osnovnim poznavanjem kazenskega procesnega prava lahko s precejšnjo zanesljivostjo predvidel razplet. Štirinajst odvetnikov z vso razpoložljivo strokovno in tehnično logistiko vis-a-vis dveh tožilk, ki niti v lastnih vrstah nista bili deležni prepričljive kolegialnosti, kaj šele brezpogojne podpore. Štirinajst izkušenih pravnikov z bržkone neomejeno finančno podporo proti predstavnicama države,  ki v neki drugi, ravno tako odmevni kazenski zadevi ni imela niti toliko denarja, da bi zagotovila slovenski prevod pomembnega dela sodnega spisa.

Se zavedate, za kaj dejansko gre? Blanka Žgajnar in Mateja Gončin sta se pogumno borili v tej pomembni bitki, od katere je (bo) odvisen ugled našega pravosodja v prihodnjih mesecih in letih, vendar sta bili vnaprej obsojeni na poraz. Kako bo ta – zaenkrat sicer še prvostopenjski, a vseeno – poraz vplival na percepcijo prava in pravičnosti pri bodočih pravnikih? Kaj si lahko danes vsak študent prava misli, ko je soočen s porazom podhranjenega državnega pravosodnega aparata, ki ga je premagala armada sijajno plačanih odvetnikov obtoženih pripadnikov mednarodnega narkokartela?!

Brez težav prišepnem odgovor: nič dobrega si ne misli! Danes je študent prava bodisi razočaran nad neučinkovitostjo državnega represivnega aparata, ki izgublja vojno z organiziranim kriminalom, bodisi se sprijazni s pragmatično maksimo, zaradi katere se vedno več pravnikov odloča za takšne službe, v katerih je na prvem mestu denar. Od svetlih načel prava, od tiste stare Celsusove maksime ius est ars boni et aequi, namreč da je pravo mojstrstvo dobrega in pravičnega, ostanejo le ubite iluzije.

Ljudstvo

Sodstvu, ki je z oprostilno sodbo v enem najodmevnejših kazenskih procesov pri nas v zadnjem desetletju pokazalo sistemske in kadrovske slabosti, ne očitamo niti korupcije niti ustrahovanja ali kakršnih koli drugih oblik pritiska. Dokler se še uspešno pretvarjamo, da živimo v pravni državi in spoštujemo vladavino prava, smo sodbo v imenu ljudstva dolžni spoštovati ne glede na to, ali se z njo strinjamo ali ne. Tisto, kar v tej zadevi predstavlja izziv najširših razsežnosti, je povezano s splošno družbeno-ekonomsko in socialno klimo: kako ljudstvo, v čigar imenu je sodišče sprejelo tako pomembno odločitev, prepričati, da je bila razsodba sprejeta brez kakršnega koli zunanjega vplivanja ali pritiskov.

Bojim se, da je to v tako zaostrenih razmerah, kakršnim smo priče danes, nemogoče. Bojim se tudi, da je družbeno tkivo, ki preprečuje anarhijo in samopomoč, že preveč razrahljano, celo pretrgano in uničeno, da bi v prihodnosti lahko preprečili kolaps pravosodnega sistema in popolno paralizo države. Pazite, govorim o scenariju, ki je celo slabši od grškega, kjer je v ospredju socialno-ekonomski položaj državljanov.

Da se lahko družbena stabilnost nevarno zamaje že jutri, dokazuje dogajanje v Mariboru, do katerega je prišlo že dan po razsodbi v Ljubljani, ki so jo marsikje označili kot škandalozno. Na Štajerskem, kjer so domačini precej bolj neposredni in prvinski kot v prestolnici, se je v sredo zvečer zgodila ulica. Po zažganih in podrtih radarjih je tisočglava množica prvič v zgodovini samostojne Slovenije spontano odprla vprašanje, kje se konča vedno hujša gospodarska in socialna kriza. V Mariboru, ki že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja trpi tranzicijske muke vulgarnega kapitalizma, je bilo že takrat, ko so zagoreli prvi radarji, marsikomu jasno, da bo epilog mnogo hujši in da ne gre toliko za nezadovoljstvo nad omejevanjem hitrosti, kot gre za upor proti sistemu, ki ga na lokalni ravni predstavlja nepriljubljeni župan.

Predsednik

Kanglerjeva izvolitev za državnega svetnika je medvedja usluga nesrečnemu organu, za katerega še vedno ne vemo, komu ali čemu sploh služi, hkrati pa nikoli ni bilo dovolj politične volje in odgovornosti (sic!), da bi o njegovi vlogi in mestu v ustavni ureditvi delitve oblasti stekla temeljita in strokovno argumentirana razprava.

Prihodnost državnega sveta in mariborski ljudski punt sta lahko iztočnici za razpravo med obema predsedniškima kandidatoma. Svoje nenaklonjenosti predsedniku Türku nisem nikoli skrival, zato lahko na koncu nekaj besed posvetim tudi ugledu institucije predsednika republike, na katerega se sedanji predsednik tako rad sklicuje. Po zaslugi profesorja Toša razpolagamo z empiričnimi podatki, ki dokazujejo, da je zaupanje v institucijo predsednika republike ravno v mandatu Danila Türka doseglo zgodovinsko dno.

Krivulja priljubljenosti je prvič občutno padla leta 2007, ko je smrtno bolni predsednik Drnovšek povedal, da se ne bo potegoval za drugi mandat. Leto dni kasneje, ko je preminil in ga je nasledil Türk, se je sicer dvignila na zgodovinski vrh, a je že aprila 2008 začela padati. Vztrajnostni moment padanja se je nadaljeval skozi celotni Türkov mandat, kar gre razumeti edinole kot izraz nezadovoljstva z načinom njegovega delovanja, predvsem pa pojavnosti.

Prav zato je danes ključno vedeti, kakšnega predsednika potrebujemo. Če bi hoteli povzeti njegovo bistveno kakovost, potem bi dejali, da mora biti to človek, ki nas je sposoben motivirati, nam da(ja)ti občutek, da zmoremo narediti korak naprej. Predvsem generacijam, ki počasi prihajajo. Vsi skupaj pa potrebujemo osebnost, ki nas bo navdihovala in s svojim obnašanjem prepričevala, da sta ponos in pogum naše edino orožje, s katerim se bomo spopadli s to neznansko sramoto, ki so nam jo nakopali na glavo lopovi, lažnivci in gerontokracija – vsi tisti, zaradi katerih se danes počutimo tako izgubljene, ponižane in jezne.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Zakaj ne bom volil Türka

Golazen, trenirkarji in lenuhi

Amerik@

Deli novico: