Zmago je najprej objavil na twitterju. Potem je podpornikom poslal e-mail z zahvalo. Čez nekaj minut je stopil na oder in zmago razglasil še pred kamerami.

To so bile prve volitve nove dobe. Skoraj dvesto let po tem, ko je njihov prostrani kontinent fasciniran odkrival Alexis de Tocqueville, so Američani spet korak pred svetom. Evropski mediji tega niti niso opazili, slovenski še manj, saj so preveč zatopljeni v nedeljsko izbiranje predsednika hirajoče republike. Predsedniške volitve so tako ali tako paradoksalne, saj neposredno izvolimo človeka, ki nima nobenih konkretnih pooblastil. Njegova edina smiselna aktivnost bi bila lahko humanitarne narave, vse drugo je populizem in manipulacija z ustavo. Naš predsednik je kastrat. Predstavlja še eno od mnogih slepih ulic slovenske parlamentarne demokracije.

A vrnimo se k Baracku Obami in njegovi velikanski zmagi. Evropejci so se veselili, čeprav niso dojeli, da  med republikanci in demokrati ni več vsebinskih razlik. Razhajajo se le še v načinu medijskega komuniciranja in intenzivnosti uporabe socialnih omrežij. Tu so razlike epohalne, kot da bi šlo za dva svetova. Obama je sicer velik narcis, a je hkrati tudi izjemno inteligenten. Razumel je, da je prihodnost politike v novih tehnologijah komuniciranja. Zato se je obdal z genialnimi svetovalci in pomočniki.

Vsi predsednikovi možje

Leta 2008 je za vodenje predsedniške kampanje angažiral Davida Plouffa, ki je vanjo odločilno vpletel spletne medije in socialna omrežja. Razmerje med Obamo in republikancem McCainom je bilo samo na twitterju nekaj desetkrat v korist demokrata. Plouffe, ki je kasneje postal svetovalec v Beli hiši, je socialna omrežja in nove medijske platforme integriral v politični marketing na najvišji ravni. Obama je kasneje dejal, da je Plouffe zgradil verjetno najboljšo politično kampanjo v zgodovini Združenih držav Amerike. Kompliment, ki pove veliko več, kot se zdi na prvi pogled.

Letošnjo predsedniško kampanjo je demokratom strateško zasnoval David Axelrod, ki prav tako kot Obama prihaja iz Chicaga in je bil za Baracka eden ključnih sodelavcev že pred petimi leti, ko se je potegoval za demokratsko predsedniško nominacijo; zanj je bil Axelrod vsaj tako dragocen kot za Hillary Clinton sloviti lobist Mark J. Penn, ki je nekoč delal za njenega moža Billa, ko je bil predsednik.

Ob Axelrodu so se v predsednikovi kampanji kot ključne figure pojavljali Jim Messina, Matthew Barzun in Ben LaBolt, ki je bil posebej zaslužen za odlično komuniciranje prek twitterja in skoraj 23 milijonov sledilcev, kolikor jih ima @BarackObama. V več kot 40-članskem volilnem štabu s sedežem v Chicagu je bila tudi igralka in filantropinja Eva Longoria, pa vplivna župana Chicaga in Los Angelesa, Rahm Emanuel in Antonio Villaraigosa, ter Marc Benioff, šef softverskega podjetja Saleforce.com iz Silicijeve doline. Vsi, ki so v skoraj poldrugo leto trajajoči kampanji aktivno delovali v volilnem štabu, so bili izbrani po meritokratskih kriterijih in predstavljajo skrbno določen segment ameriške družbe.

Dan pojutrišnjem

Razglasitev zmage po twitterju in elektronsko sporočilo, ki ga je Barack Obama poslal nekaj trenutkov, preden je stopil na oder in tudi (v) nevirtualnemu svetu sporočil, da je zmagal na volitvah, sta prinesla novo upanje za ameriško demokracijo. Tweet z besedami "Four more years" in fotografija, na kateri se Barack objema z ženo Michelle, je postal najbolj retweetan vseh časov (jezikovne puritance prosim za milost, ker nikakor ne uspem najti ustreznih idiomov v slovenščini. Najbolj raztroseno čivkanje?!).

Twitterja predsednik seveda ni izbral za hec. Heca se predsednik neke obskurne srednjeevropske države, ko si sredi predvolilne kampanje privošči pejorativno izjavo o twitterju. Česar pa mu ne gre zameriti, kajti predstavlja generacijo, ki je do digitalnih komunikacijskih kanalov in tehnologije zadržana. Problem teh politikov, ki bodo čez štiri ali pet let odsluženi, je tudi v tem, da se niso sposobni obdati z ljudmi, ki razumejo prihodnost političnega marketinga in volilnih kampanj. Časi plakatov, časopisnih brošur in predvolilnih pisem se iztekajo. Pristop, ki temelji na tehnologiji iz sredine 20. stoletja, bo kmalu omejen na domove za upokojence.

Meje med politiki in volivci so se zaradi intenzivne krepitve digitalnih komunikacijskih kanalov, prek katerih se manifestirajo socialni mediji, začele podirati. Zidovi v glavah so padli. Danes lahko volivec neposredno nagovori svojega političnega predstavnika ali kandidata za določeno funkcijo. Celo televizija in radio sta tu odveč. Predvsem pa predraga. Tiskanim medijem so bržkone že šteti dnevi. Zakaj bi čakali na dolga in običajno preveč splošna soočenja, če lahko kandidatom svoja vprašanja zastavljamo neposredno? Njihovi sodelavci nam bodo odgovorili, sicer se jim bo to negativno obrestovalo. Brutalna neposrednost socialnih medijev, uporabljenih v politični agitaciji, ne dovoljuje nobenega slepomišenja. Ravno nasprotno, zahteva agilnost ekipe, ki skrbi za komuniciranje z volivci in javnostmi, konkretnost in točnost sporočila, ki ga posredujejo, ter emotivni naboj, ki služi k mobilizaciji podpornikov, da na svojo stran pridobijo čim večji krog ljudi iz svojega socialnega omrežja.

Volitve na ta način širijo koncentrične kroge, vsak predstavlja posameznega volivca, njegove prijatelje, prijatelje prijateljev itd. Kandidat tako neposredno doseže takorekoč kogarkoli, kjerkoli. To je najmočnejše orožje viralnosti.

Svet ni eden

Pred seboj imam e-mail, ki ga je 6. novembra 2012 ob 20.41 poslal Barack Obama svojim prijateljem. Pravkar bom nagovoril množico tukaj v Chicagu, začne kratko sporočilo, ampak sem se ti želel še prej zahvaliti. Rad bi, da se zavedaš, da to ni bila usoda ali naključje. Ti si tisti, ki je to omogočil… Pismo se zaključi z zahvalo in podpisom "Barack".

Ko gre za uporabo novih medijskih tehnologij in digitalnega komuniciranja, so republikanci obtičali nekje v poznem dvajsetem stoletju, morda celo v letu nastanka Googla. Če se ne bodo do naslednjih predsedniških volitev temeljito, v bistvu revolucionarno reformirali, potem kot politična stranka čez pet ali deset let ne bodo več obstajali. Že danes se s tem izzivom sooča gibanje Tea Party, ki deluje podobno smešno kot nedeljski kljub ljubiteljev osemnajstega stoletja. Republikance bi moralo zlasti skrbeti dejstvo, da sta jim doslej ušli že dve tretjini generacije 18-25, ki sta na volitvah brez obotavljanja glasovali za Obamo.

Predsednik, ki je včeraj nepričakovano obiskal sodelavce in prostovoljce v svojem predvolilnem štabu v Chicagu (sami lahko razberete, kakšen pomen je dal svoji ekipi s tem in kakšno sporočilo prinaša ta dogodek), bo naslednja štiri leta v Beli hiši porabil za vse tisto, kar rešuje Združene države pred grozečo kitajsko nevarnostjo. Evropa je obsojena na tretjerazredno vlogo. Rešila bi jo federalna ureditev,  a te ideje žal ne podpira dovolj resnih in odgovornih ljudi.

POTUS namerava povečati podporo imigracijski politiki, ki hoče v ZDA pritegniti čim več mladih naravoslovcev (znanost, tehnologija, tehnika, matematika) iz celega sveta, ob njih pa tudi tuje investitorje (t.i. Startup 2.0 Act). Administracija bo poskušala čim več informacij posredovati zasebnemu sektorju in mu na ta način pomagati (začetnik politike odprte vlade je bil Reagan, ko je "sprostil" GPS), podpirala bo tehnološko industrijo, ki je čista in okolju prijazna, sofinancirala ustanavljanje manjših podjetij; posebej tistih, ki se ukvarjajo z inovacijami in zaposlujejo ljudi zunaj dosedanjih uspešnih območij startup-ov.

Obama se je v enem izmed predvolilnih govorov posebej obrnil za podjetnike, ki so po njegovem sinonim ameriške drznosti, duha in uspeha, in sicer s posebno poudarjenim zagotovilom, da bo za njegovo vlado vlaganje v izobraževanje in ljudi na prvem mestu in da v ta namen načrtujejo rekrutiranje 100,000 učiteljev matematike in tehnike v naslednjih letih.

Ameriške volitve so minile, prinesle so nekaj novega optimizma. Na drugem koncu sveta, v popolnoma drugačnem ozračju, potekajo šestdnevne volitve spremenjenega vodstva kitajske komunistične partije. Od njih bo odvisen prihodnji razvoj odnosov med narodi.

Svet se sooča z novimi fenomeni, izzivi in priložnostmi, Slovenija pa ostaja mentalno ruralna, pritlehna, nacionalistična, obsojena na moskovske kriminalne standarde, ki jih počasi, a zanesljivo uveljavlja družinski klan s svojim sloganom "ne može nam niko ništa, jači smo od sudbine".