Zanimivo bi bilo vedeti, koliko državljanov samostojno razmišlja in kritično presoja dogajanje okoli sebe. Statističnega podatka o tem namreč nimamo. V zadnjem popisu prebivalstva, kjer je malo manjkalo, pa bi nam zastavili metafizično vprašanje glede veroizpovedi, nas niso spraševali, kako pogosto sami od sebe razmišljamo, samostojno sprejemamo odločitve in jih tudi racionalno argumentiramo. Države inteligenca državljanov pač ne zanima.

Intelekt svobodnemu homo sapiensu omogoča oblikovanje lastnega mnenja, prevzemanje odgovornosti za svoje ravnanje kot tudi sposobnost moralnega presojanja. Človek enostavno mora vedeti, kaj je prav in kaj ni, sicer je moralni invalid.

Ker torej ne razpolagamo z empirično dokazljivim podatkom o številu ali odstotku ljudi, ki so sposobni lastnega razmišljanja, lahko samo ugibamo, koliko jih je. Kot lakmusov test bomo uporabili trenutno edino racionalno in družbeno relevantno tematiko v Sloveniji: modernizacijo države, strukturne reforme in novo razvojno matrico za naslednjih nekaj desetletij.

O izgubljenih generacijah

Prvi korak za kakršen koli korak naprej je konec vojne.

Skrajni čas je, da v Sloveniji končamo II. svetovno vojno.

Generacije, ki so rojene po letu 1950, ko so bile posledice vojne in revolucije v glavnem že fizično odpravljene, še vedno niso mentalno svobodne. Vrtijo se v začaranem krogu ideološke fantazme in radikalnega diskurza, ki temelji na neznanju, lažeh in manipulaciji. Tej generaciji je treba pomagati. Po treh desetletjih pranja možganov je težko ostati normalen. Normalnost je ekskluzivni privilegij elite, ki je socializem ni kastriral. Zategadelj so njeni predstavniki že 67 let v izraziti manjšini.

Pri generacijah, rojenih v naslednjih desetletjih, sicer ni razloga, da bi jih zgodovina vlekla v svoje temačne globine – a če izhajajo iz družinskih okolij, ki jih je zastrupil korporativizem v takšni ali drugačni preobleki, je njihov pogled na svet prav tako zaznamovan s travmo totalitarnega 20. stoletja. In normalnost je spet privilegij redkih.

Šele generacija Y, rojena po letu 1990, je lahko pogojno "normalna", saj termina državljanska vojna, ki je perpetuum mobile slovenskega kolektivnega nezavednega, ne more niti racionalno niti emocionalno, kaj šele izkustveno ovrednotiti. Obenem je to generacija, ki ima težave z vrednotenjem in prepoznavanjem vrste sodobnih fenomenov; njihov vrednostni sistem je tako zelo drugačen, nov in nepredvidljiv, da bo potrebno na novo ovrednotiti njihove cilje in motive.

Je to generacija, ki sploh ne razmišlja o medgeneracijski solidarnosti in skrbi za starejše? Koliko ima pred očmi svojo starost in pokojninski sistem, ki bo v veljavi čez štiri, pet desetletij? Jo to sploh zanima? Se zaveda svojih pravic in odgovornosti obenem?

Vsak člen generacije Y, ki je dopolnil 18 let, ima volilno pravico. Je skratka enakopraven državljan. Nič manj ne velja od predsednika Zveze borcev. Pri generaciji, rojeni v času osamosvajanja, je najbolj izstopajoča njena popolna pasivnost in nezainteresiranost za družbene procese in dogajanja. Zanje so hipiji z drugega planeta. Ne razumejo protivojnih protestov in demonstracij arabske mladine, ki zahteva svobodo. To je generacija, med katero prevladuje intelektualni mrk. Kot da bi ugasnili luč. Ničesar ni od njih. Morda razmišljajo samo o tem, kako čim prej pobegniti iz Grumove umobolnice po imenu Goga. Hočem reči, da bi potrebovali motivacijskega genija, da bi to mularijo spravil v stanje budnosti, k uporništvu ali celo na ulico. Še največ življenja bi dali od sebe, če bi jim država  ukinila študentske privilegije. Takrat bi se hitro zgrnili pred parlament in zahtevali nazaj bone in študentske zabave. Alkohola in iger.

Gerontokratska družba in sveti gral

V deželi, ki jo že 67 let pretresa in notranje razžira rak državljanske vojne med komunisti in klerikalci, mlada generacija ne velja nič. V predmodernem, patološkem okolju imajo namreč glavno besedo starci.

Slovenija je gerontokracija. Samo v deželi, ki več kot pol stoletja razjedajo notranje rane, se namreč lahko zgodi, da organizacija starih borcev, ki imajo monopol nad resnico o vojni in revoluciji, gromovniško oznani, da prihajajoče predsedniške volitve niso normalne volitve, temveč plebiscit. Zanje je vojna normalno stanje. Zanje je vojna sveti gral.

Zveza borcev, brez katerih se v Sloveniji ne more odpreti gasilskega doma, nove cestne povezave ali prižgati sveč na pokopališču, bo podprla pravega človeka. Ladja borcev, ki si je prisvojila monopol nad trpljenjem Slovencev med II. svetovno vojno in poteptala odporniški TIGR, ker je deloval samostojno, brez radijske povezave z Moskvo, si leta 2012 mirno privoščijo delovanje v slogu Kominterne. Njihova veteranska organizacija na Facebooku poziva ljudi na proteste proti vladi s fotografijo srpa in kladiva. "Čas je za vstajo!" "Čas je za revolucijo!"

Ne, dedki, ni čas za revolucijo. Čas je, da greste v dom za upokojence!

Treba je glasovati za Türka, ukazuje generacija, ki bi se morala upokojiti že pred dvajsetimi leti, ko je nastajala samostojna in demokratična Slovenija. Pa se ni. Namesto da bi se ukvarjala s svojimi vnuki in pisala spomine, se je gerontokracija zarotila, da nadaljuje državljansko vojno, ki se je začela 27. aprila 1941. Iz prejšnjega prenašajo svoje frustracije, komplekse in zablode v to tisočletje. Radi bi kontaminirali še naslednje generacije. Radi bi, da vojna traja večno. Vojna je njihov sveti gral. Perverzno do konca.

(Z)noreti ali (z)bežati?

Tisti, ki so se izselili iz države, so hitro spoznali, da je domovina bolna. Gnila do obisti. Zato jim danes na pade na pamet, da bi se vračali. Pridružuje se jim vedno več mladih, ki imajo dovolj negativne selekcije, bipolarne motnje v politiki in državnem gospodarstvu. V domovini nimajo prihodnosti. So žrtve apartheida gerontokracije. Tem mladim Slovenkam in Slovencem so zaprte možnosti univerzitetne kariere! Gerontokracija, ki obvladuje visoko šolstvo, poskrbi le za svoje kadre. Za tiste, ki je ne ogrožajo. Za tiste, ki so produkt njene negativne selekcije.

Slovenija ne potrebuje zgolj temeljite reforme trga dela in pokojninskega zavarovanja (pred tem bo nujna sprememba 90. člena ustave ter razumna omejitev permisivne referendumske zakonodaje), temveč tudi soočenje same s sabo. Pogled v zrcalo.

Pot v moderno dobo se začne s simbolnim, vendar resnim in učinkovitim končanjem državljanske vojne. Ko je to profesor Bučar to oznanil spomladi 1990, se je slišalo imenitno. A bile so zgolj besede. Lupina. Vojna se je nadaljevala, rdeči proti črnim, črni proti rdečim. Oboji proti mladim in neobremenjenim.

Skrajni čas je, da končamo II. svetovno vojno. Kandidat Zveze borcev pomeni nadaljevanje vojnega stanja, simbolizira gerontokracijo iz ozadja, ki nam vlada s pomočjo privilegijev, laži in sprenevedanja.

vir: http://www.steinbuch.si