Skozi zgodovino so preizkusili različne zvarke, ki naj bi odpravili plešo. Slavni Hipokrat, tudi sam plešast, je poskušal “vzgojiti” lase z golobjimi iztrebki. Neuspešno. Kleopatra je Juliju Cezarju svetovala, naj si glavo namaže s pasto iz medvedjega sala, konjskih zob in mletih miši. Brez uspeha.

Študije kažejo, da ima že začetek izgubljanja las negativen psihološki vpliv na človeka. Poslabša se njegova samopodoba, občutek ima, da izgublja kontrolo. In to še preden dejansko postane plešast.

Ampak zakaj? Je lahko plešavost tudi nekaj dobrega? Konec koncev, v evolucijskem pogledu, ne bi imelo smisla, da je tako razširjena in hkrati škodljiva.

Slavna državnika Winston Churchill in Dwight Eisenhower

Psiholog Frank Muscarella z Univerze Barry je pred 20 leti opravil raziskavo o percepciji osebnosti in socialnega položaja moških zgolj na podlagi pleše. Medtem ko so bili moški z lasmi ocenjeni kot bolj fizično privlačni, so sodelujoči plešaste in tiste, ki jim to grozi, videli kot bolj “socialno zrele”. Torej inteligentne, poštene, izobražene, dobrega socialnega statusa. Podobno kažejo druge študije, celo v primerih, ko so si moški lase le obrili.

Plešavost se je tako lahko razvila kot način za ločevanje med starejšimi moškimi višjega statusa in mlajšimi, ki se jim zaradi las pripisuje nižji status, domneva Muscarella.

Poleg tega plešavost povezujejo z manjšo možnostjo za raka. Moški, ki zgodaj izgubijo lase, naj bi imeli 45 odstotkov manj možnosti, da zbolijo za rakom prostate. Raziskave kažejo, da večja količina vitamina D zmanjšuje tveganje za bolezen. In če ima moški velik del kože izpostavljen soncu, lahko v telesu nastane več omenjenega vitamina.

Pablo Picasso, eden najbolj plodnih slikarjev 20. stoletja 

Morda ni treba, da vsi moški izgledajo kot budistični menihi, vendar se jim niti ni treba bati plešavosti. Kot kaže, ima ta tudi svoje prednosti.