Maya Shalaby: "Kljub bombnim napadom se počutim varno!"

Maya Shalaby je Koprčanka, po očetu Egipčanka, ki že devet mesecev živi v Palestini, natančneje v Gazi. Dnevi ji minevajo v duhu aktivističnega in humanitarnega dela, saj prostovoljno dela in pomaga pri različnih projektih, zaradi katerih večino dni preživlja za računalnikom in na telefonu. Zase pravi, da je oseba, ki ji ni všeč monotonost vsakdanjika. Išče vedno nove izzive, ki bi jo osrečili. Predvsem pa gleda na to, da ima možnost vedno in povsod pomagati drugim, ki so potrebni kakršne koli pomoči. V Slovenijo se vrne vsaj enkrat na leto, česar so zagotovo veseli vsi, ki sicer z njo poklepetajo samo preko Skypea, Facebooka ali elektronske pošte. Najini poti sta se srečali na eni od mnogih študentskih kav v Portorožu in priznam, nisem si mislila, da se bom s temnolaso Primorko čez toliko let pogovarjala le še prek spleta.

Maya z znanim jezikoslovcem in političnim kritikom Noamom Chomskyjem, ki je na povabilo IUG (Islamska Univerza v Gazi) uspel priti na Mednarodno lingvistično konferenco.

Po čem se Gaza že na prvi pogled razlikuje od Slovenije? Je to infrastruktura, pogled na življenje, stres, ... ?

Vse, kar si naštela, so dejavniki, ki kažejo na razlike med Gazo in Slovenijo. Glede infrastrukture lahko najdemo zelo moderno zgrajene stavbe, bloke, hotele, kontrast pa so hiše v begunskih taboriščih, kjer, na primer, na 70 kvadratnih metrih živi vsaj deset oseb.  Pogled na življenje se začne razlikovati od našega že pri otrocih, ki skoraj ne okusijo otroštva. So odrasli, še preden odrastejo. Mladi univerzitetni izobraženci sanjajo o boljši prihodnosti tukaj, radi bi pripomogli k temu, da se nekaj spremeni. Nekaj je takih, ki gredo študirat v tujino in tam tudi ostanejo. Starejši ljudje, predvsem begunci, čakajo na dan, ko se bodo lahko vrnili v svoje hiše in na svojo zemljo na okupiranih ozemljih. Vsi, že od malih nog, imajo moto "resist to exist" in nihče jim ne more vzeti dostojanstva.


Stres je tudi ogromen faktor, ki prevzame skoraj vsakega. Medtem ko imajo osebe v Sloveniji probleme s stresom zaradi življenjskega ritma, ga imajo tukaj zaradi nenehnih napadov, letanja izraelskih vojaških letal in 24/7 letenja brezpilotskih letal, tako imenovanih dronov. Ogromno je oseb s psihičnimi težavami ali težavami z odvisnostjo od določenih zdravil. To je predvsem posledica 22-dnevne (enostranske) vojne leta 2008/09. Zanimiva so tudi prevozna sredstva, saj lahko vidimo vse od navadnih motorjev do starih in novejših avtomobilov in avtobusov. V oči padejo predvsem konji in osli, ki vlečejo voz. Te uporabljajo tako kot prevozno sredstvo za ljudi kot za pomoč pri delu. Po celotni Gazi, tudi po glavnih cestah, se vozijo taki vozi z domačimi pridelki za prodajo.

Kje, kdaj in zakaj pa se je v tebi sploh porodila želja, da se odpraviš v Gazo?

Gaza je moj tako rekoč "trn v peti" že dobra tri leta, ko sem se po čistem naključju znašla v organizacijskem odboru za skupino 1400 aktivistov, ki so se iz celega sveta zbrali v Kairu, da bi na obletnico genocida (ki je se zgodil leto prej med vojno Cast Lead) odpravili v Gazo. Takrat sem bila edina predstavnica slovenske delegacije. Ampak zaradi "varnostnih" razlogov je po sporazumu z gospo Suzan Mubarak, ženo bivšega egiptovskega predsednika, prišlo v Gazo le 100 aktivistov s humanitarno pomočjo, namenjeno tukajšnjim prebivalcem. V naslednjih letih sem bila aktivna za to področje in izpeljala nekaj akcij tako v Egiptu kot v Sloveniji. Želja po tem, da vidim realnost Palestincev v Gazi, se je večala iz dneva v dan in po 4-mesečnem čakanju na dovoljenje mi je le uspelo priti čez mejo.

Kot si povedala, si živela tudi v Egiptu. Kaj pa ti je najbolj ostalo v spominu od tam?

Tam sem živela tri leta, in sicer na Sinaju. Ta del države se razlikuje od zahodnega dela, ne samo glede narave in mest, ampak zaradi ljudi. Sinaj je poseljen predvsem z beduini. V spominu imam turkizno barvo prečudovitega Rdečega morja, občutek miru v puščavi, vožnje po sipinah in vse nevarne dogodivščine, katerim sem šla naproti.

Poročena si bila s sinajskim beduinom. Kako izgleda beduinsko življenje?

Pravo beduinsko življenje je enostavno in v stiku z naravo. Jaz sem bila sicer "moderna beduinka", ker sem živela v manjšem mestecu ob morju, ampak sem se prilagajala tej kulturi, načinu življenja in navadam. Toda živeti neposredno z njimi še ne pomeni razumeti in vedeti vsega o njih. Sama sem se veliko naučila, tako pozitivnih kot negativnih stvari. Verjamem, da mi bo ta izkušnja prišla prav tudi v prihodnosti.

Koliko smo Slovenci seznanjeni s tem svetom, ki je drugačen od našega?

Slovenci, razen tistih, ki prebirajo razne biografije na podobno temo, še zdaleč niso seznanjeni s tem, kako izgleda ta svet. Ko se turisti odpravijo na počitnice v te kraje, lahko okusijo zelo majhen delček te kulture – čeprav je seveda vse organizirano samo v komercialne namene.

Če se osredotočiva na Gazo. Kako jo vidijo domačini?

Domačini imajo Gazo zelo radi, ampak so obupani glede celotne situacije (voda, elektrika, pomanjkanje goriva, pomanjkanje delovnih mest, ...) in za to velika večina krivi Hamas, politično stranko, ki vlada v tem delu Palestine.
Vsi, ki se ne nahajajo tukaj ali ne sledijo blogom, tekočim dogodkom preko raznih socialnih omrežij, si ne morejo niti predstavljati, kakšno je dejansko stanje. Tuja televizija in razni mediji poredkoma omenijo, kaj se v Gazi dogaja. Če pa že, je novica popačena ali pa povejo oziroma zapišejo samo par besed. Vsi se bolj osredotočajo na Izrael. Koliko ljudi ve, da Izrael kar naprej krši človekove pravice in mednarodno pravo in za to ni bil nikoli kaznovan? Če bi bila katera koli druga država na njihovem mestu, še posebno Palestina, jim ne bi ušle takšne ali drugačne sankcije. Koliko ljudi ve, da se Izraelci zabavajo tako, da z zvočnimi bombami izvajajo lažne bombne napade nad celotno Gazo za ustrahovanje ljudi? Tega mediji ne omenjajo.  

Kako mineva tam življenje, po čem se razlikuje od našega? 

Življenje poteka, kolikor se da nemoteno. Tisti, ki imajo službo, se tako kot v Sloveniji zbudijo zjutraj in se odpravijo v pisarno, tovarno, ... Trgovci delajo do poznih ur, otroci hodijo v šolo. Kljub izredni situaciji ljudje skušajo imeti čimbolj normalno življenje. Za razliko od Slovenije, ki se s tem ne sooča, živi približno 80 odstotkov Palestincev iz Gaze z mednarodno humanitarno pomočjo. Ta vključuje predvsem hrano in zdravila.

Kako pa minevajo tvoji dnevi?

Poleg vsega prostovoljnega dela se vsaj dvakrat ali trikrat na teden dobim s kolegicami na pijači in klepetu. Ob petkih, ko je dela prost dan, se v družbi odpravim na popoldanski izlet ob morju ali na obisk k družinam, ki so vključene v projekte.

Je sploh varno živeti tam?

Sama sem tukaj in osebno se počutim varna, kljub bombnim napadom, na katere se še sama najbrž ne bom nikoli navadila. Ampak glede na trenutno situacijo na Sinaju lahko rečem, da bi se sedaj tam počutila manj varno, kot se tukaj. Veliko je tujcev, poročenih z domačini, ki so se odločili živeti v Gazi in so tako tudi zadovoljni. Nekaj je tujih aktivistov, ki se znova in znova vračajo in so tukaj po nekaj mesecev. Nekateri so se celo odločili, da bo postala Gaza njihov novi dom. Vsekakor pa se s tega vidika ne da primerjati Slovenije z Gazo.

S slovensko medicinsko sestro Matejo, ki je med svojo misijo prinesla veliko dobre volje domačinom in jih naučila, kaj pomeni higiena v še tako neprimernih okoliščinah.

Je v Gazi še kakšen Slovenec, si se s kom spoprijateljila?

Drugih Slovencev, ki bi živeli v Gazi, ni. So pa slovenski novinarji, fotografi, ki prihajajo sem pogosto in s katerimi se še nisem videla. Spoznala sem zelo prijetno in simpatično medicinsko sestro z Vrhnike, ki je prišla marca meseca na misijo z organizacijo MSF (Zdravniki brez meja), s katero sem še vedno v stikih. 

Za kaj si prizadevaš v Gazi?

Želim si, da bi ti ljudje končno občutili, kaj pomeni imeti svobodo in živeti v normalnih pogojih. To vključuje imeti 24 ur dnevno elektriko, se umivati z nedesalinizirano vodo, imeti možnost prostega gibanja med sosednjimi državami, ribariti v svojem morju in predvsem imeti možnost obiskati ostale kraje svoje domovine, kamor zaradi blokade in zaprtih meja zdaj ne morejo iti. Rada bi videla, da prebivalci ne bi bili odvisni od mednarodne humanitarne pomoči, ampak da bi postali samostojni in samoodvisni pri trgovanju z drugimi državami in s tem posledično ustvarili delovna mesta.

Kaj bi se moralo po tvojem mnenju tam najprej spremeniti? 

Glede sprememb bi lahko kar naštevala. Še sama ne vem, kje naj začnem. Gaza je potrebna ogromnih sprememb. Najbolj je potrebna pomoč celotne mednarodne skupnosti, ki si na žalost zatiska oči, kot da tukaj poteka vse normalno. Gaza je oblegano ozemlje in to bi se moralo spremeniti. Takoj za tem bi bilo treba priti do sporazuma med skupinami znotraj Gaze in med političnima strankama Fatah in Hamas.

Glede na to, da si dovolj daleč, nas lahko vidiš brez rožnatih očal. Torej: kako vidiš Slovenijo, Slovence?

Slovenija je prekrasna dežela s prečudovito naravo in ne samo to. Kar jo uničuje, je požrešnost vodilnih. Slovenci (seveda posplošujem) mi še vedno delujejo dokaj zaprti ljudje in narod, ki se ne zna postaviti za svoje pravice.

Kako pa pravzaprav sprejemajo tvoje življenje domači?

Domači so me vedno podpirali pri mojih odločitvah in jih sploh ne skrbi, da sem se znašla na tem ozemlju. Poleg tega se slišimo in vidimo skoraj vsak dan. Internet je čudežna stvar.

Kje se vidiš v prihodnosti  v Sloveniji ali v Gazi? Morda kje drugje?

V prihodnosti se ne vidim ne v Sloveniji ne v Gazi, ki ju sicer imam rada, ampak ... Po naravi sem nomad in se bom zelo težko ustalila nekje, kjer bom tudi ostala.