Korte, vas pod skrivnostnim "Kašlerjem"

Drugi mesec našega jesenskega potepanja po zaledju Slovenske Istre smo zaključili v izolski občini, kjer smo obiskali Korte, največjo vas in hkrati središče izolskega podeželja. Naselje leži na ozkem slemenu nad reko Drnico na nadmorski višini 224 metrov, od koder se nam odpre razgled na gričevnato okolico in Sečoveljske soline.

V pisnih virih so Korte omenjene že v 12. stoletju, kot Corte villa pa so vrisane tudi na prvem zemljevidu Istre Pietra Coppa leta 1525. Po drugi svetovni vojni se je kraj preimenoval v Dvori nad Izolo, a so prebivalci leta 1984 vložili prošnjo za vrnitev prvotnega imena, ki pa je bila odobrena šele leta 1988.

Obisk smo pričeli v Čedljah, najmlajšem zaselku Kort, kjer nas je sprejela gospa Nada Morato, učiteljica v pokoju, kulturna delavka, publicistka, raziskovalka ljudskega izročila in predsednica Kulturnega društva Korte, ki skrbi za kulturno dogajanje v vasi. V prvem nadstropju tamkajšnjega zadružnega doma nam je ponosno razkazala muzejsko sobo društva, v kateri je prikazana bogata zgodovina kraja. Tam smo izvedeli vse o bližnjem arheološkem najdišču na Kaštelirju, kjer so med izkopavanji leta 2010 odkrili skledico z venetskim napisom, jantarno jagodo in bronasto figurico psa. Žal si prvih dveh najdb nismo mogli ogledati, ker se nahajata v koprskem pokrajinskem muzeju, domače društvo pa skrbno hrani dragocenega "Kašlerskega goniča", kot so uradno poimenovali 2700 let staro figurico psa.

V skromnem društvenem prostoru smo si z zanimanjem ogledali še različne, za kraj značilne etnološke predmete, zbrano literaturo in urejene albume slik iz preteklih obdobij Kort, staro knjižnico z bogato zbirko starih notnih zapisov ter popotovanje po zgodovini kraja zaokrožili s prebiranjem ljudskih zgodb.

Skupaj smo se nato odpravili do središča vasi, kjer smo si ogledali cerkev sv. Antona Puščavnika z zanimivim, 20 metrov visokim zvonikom, obnovljenim leta 1791. Notranjost cerkve je leta 1939 s freskami poslikal tirolski slikar, Virgilij Pitscheider. Cerkev ima tri baročne oltarje, za glavnim pa se nahaja kustodija z glagolskim napisom iz leta 1468. V prijetnem ambientu cerkvenega dvorišča z vodnjakom in pogledom na Padno nam je gospa Nada razložila, da Korte poleg Gornje vasi, kamor sodi območje okrog cerkve, sestavlja še starejša Spodnja vas, kjer so hiše nanizane okrog dolge ulice, ki daje videz pomola. Tam se nahaja tudi stavba nekdanje osnovne šole, v kateri danes domuje Hostel Stara šola.

Med prijetnim klepetom smo se dotaknili tudi slovstvene folklore, saj je Nada Morato znana zbirateljica ljudskih zgodb istrskega podeželja. Zanimale so nas predvsem tiste o štrigah, volkodlakih, mrakih in procesijah mrtvakov. Našo radovednost je potešila s strokovno razlago o bogatem ljudskem izročilu, po katerem se je še do nedavnega ohranila poročna šega »jutrnja«, ko so ob koncu poročnega slavja nevesto posadili na kamen, obrnjen proti vzhodu, kjer je čakala na sončni vzhod in se tako obranila zla v podobi »mraka«. Z nasmeškom nam je omenila še gospoda, ki se je nedavno izselil iz naselja, ker naj bi pogosto videval ženski, po njegovem štrigi, saj sta se skladno z izročilom srečevali ob polnoči na bližnjem križišču.

Nadi smo se zahvalili za nadvse zanimivo druženje in se polni pričakovanj odpravili proti Kaštelirju, ki mu domačini pravijo "Kašler". V muzejski sobi smo izvedeli, da so Kaštelirji, tj. gradišča, utrjena naselja, ki so bila poseljena že v prazgodovini. Obdana so bila z enim ali več močnimi suhozidnimi obzidji, iz obrambnih razlogov pa so jih gradili na vrhovih hribov, na težko dostopnih mestih, od koder so imeli nadzor nad ozemljem. Kortežanski »Kašler« po strokovni oceni predstavlja eno večjih, morda celo največjo prazgodovinsko utrjeno naselbino v zaledju slovenske Obale. Ob prihodu na vrh smo bili najprej malce razočarani ob spoznanju, da so danes na območju vidni le ostanki kamnitih zidov, pa še ti so poraščeni s travo in grmovjem, že naslednji hip pa smo bili le še očarani, ko se je pred našimi očmi odprl pogled, ki je segal od Piranskega zaliva do osrednjega dela Šavrinov. Med malico v travi smo se spomnili na zgodbo iz ljudskega izročila, ki pravi, da so se za okope tega gradišča skrili begunci iz Ogleja, ki so bežali pred Atilo, pa tudi Izolani ob nevarnostih. Kraju so zato rekli "Stara Jizla", imel pa naj bi tudi svojo cerkev.

Po vrnitvi v vas smo se sprehodili še do bližnjega zaselka Medoši, do katerega nas je pot vodila mimo vinogradov in oljčnikov v pisanih jesenskih barvah, na poti nazaj pa se nismo mogli izogniti postanku v zaselku Morgani, od koder smo v tišini gledali, kako se sonce pogreza za Sečoveljske soline.

Več o Kortah in tem, kako je nastal ta prispevek, pa na blogu naših avanturistov.

Deli novico:

Nada |  02 .11. 2012 ob  11: 34
Gospod Bepi!
Žal, a domačini mu pravijo Kašler, tudi kaka karta, ima tako zapisano. Ker živim tu kar nekaj desetletij, zadevo kar poznam in beseda ni moja novost. In , če še ne veste: Novi ljudje prinesejo tudi nove izraze! In, teh "novih ljudi", je bilo tod kar nekaj ....
dj |  02 .11. 2012 ob  11: 23
...v bistvu "kašler", s širokim e - kot rečejo domačini. Bepi: katero varianto poimenuješ kot spakedranščino?
Bepi |  30 .10. 2012 ob  13: 09
Kaštelir je! Iz orig. Castellier ne mi to slovensko spakadranščino uporabljat.