Dvojezična slovensko-hrvaška monografija je nastala na osnovi znanstvene konference ob Šalamunovi 70-letnici, pri čemer do zdaj še ni bilo temeljitega znanstvenega dela, ki bi se lotil Šalamunove poezije, je uvodoma pojasnila Vesna Mikolič.

Tudi sourednik publikacije Krištof Jacek Kozak je priznal, da gre šele za "prvo stopnico" na področju šalamunologije. Zamisel o tovrstni počastitvi pesnika se mu je zdela še posebej grandiozna, "ker je bil Tomaž Šalamun skromen človek, hkrati pa pesnik z veliko začetnico".

Kot je še pojasnil, je mogoče o Šalamunu pisati znova in znova, saj celotna njegova ustvarjalnost ponuja neskončno število nastavkov.

V zborniku, ki je nastal s pomočjo hrvaških ministrstev za kulturo in za izobraževanje, se zrcali različnost pristopov do Šalamunovega ustvarjanja. Dvojezičnost in čezmejnost zbornika pa sta po mnenju Kozaka tudi formalni hommage Šalamunu, "ki je sam po sebi presegal meje" in to ne le tiste v glavah, pač pa tudi meje, ki jih je sam presegal s tem, ko je postal "prebivalec in državljan celotnega sveta".

Sourednica monografije in prevajalka Barbara Pregelj je izpostavila, kako je težko najti pesnika, ki bil v tujini deležen tolikšne pozornosti kot Šalamun. Gre verjetno za enega redkih slovenskih avtorjev, ki si je "tako zelo odločno utrl pot v svet".

Pregljeva je pri tem opozorila na pesnikovo izjemno sposobnost prilagajanja in črpanja iz različnih okolij, v katerih je živel: "Njegov opus je prežet s pesniškimi svetovi in tudi jeziki."

Šalamu vplival na več generacij pesnikov nekdanje Jugoslavije

Pesnik in prevajalec poezije Tomaža Šalamuna Josip Osti je opozoril na velik vpliv Šalamunove poezije na več generacij pesnikov s področja nekdanje Jugoslavije. Čeprav je interpretacija njegovih pesmi tudi za prevajalce težavna, pa se v njegovih pesmi čuti veliko energijo. Poleg tega je z uporabo različnih tujih jezikov v svojih pesmih Šalamun tudi "razdevičil slovenski jezik", je dodal Osti.

Da je Šalamun vplival tudi nanj, je poudaril primorski pesnik Karlo Hmeljak. "Tako kot se je utrudil podobe svojega plemena, je do konca ustvarjal svoje pleme, ki je pleme pesnikov," je ocenil. Ob tem je opozoril tudi na Šalamunovo pesniško strast, saj pri njem ni bilo mogoče potegniti ločnice med človekom in njegovo poezijo.