KOLUMNA: Zgodbe, ki jih piše življenje

Koper

Ste se kdaj vprašali, kakšen naslov bi dali svoji življenjski zgodbi? In kako doživljate zgodbe, ki vam jih pripovedujejo drugi ljudje? Ali bi istim zgodbam, različni ljudje dali isti naslov? Razmislimo.

Vsakodnevno poslušam različne zgodbe. Ker imam rada ljudi, to ni samo del mojih delovnih aktivnosti. To rada počnem tudi v prostem času. Rada poslušam in prav tako rada govorim. "Branje" iz oči v oči je zame zelo dragoceno. Vključuje veliko več senzacij, ki jih kadar koli lahko pridobimo iz papirnate knjige. Vsi mi smo pravzaprav "knjige" na dveh nogah, ki še poleg tega "krilimo" z rokami in si tako pomagamo k boljšem razumevanju. Tudi z obrazom veliko telovadimo, ko se srečujemo z različnimi občutki. Kakšenkrat iz naših oči "dežuje", v tem primeru slan "dež". Se pa tudi smejemo in pri tem proizvajamo različne frekvence glasov. Se kremžimo, ko nam kaj ne ustreza, pa tudi občutka gnusa ni lahko skriti. Oddajamo energijo tudi takrat, ko smo samo tiho in brezizraznega obraza. Vsega tega ni v papirnatih knjigah. Tam smo lahko samo z besediščem in seveda našo domišljijo, ki sproti odslikava prebrano. Tudi to ni slaba izkušnja. Zagotovo.

Vsemu, kar nas obkroža, pripisujemo pomen. Pri tem izhajamo iz sebe, iz lastnih izkušenj. Logično. Vprašanje je, ali se tega zavedamo? Velikokrat smo zelo pameti in "nasvetujemo" bližnje, ker je to, kar si mi mislimo "univerzalna" resnica. V službi ne popuščamo od svojih idej do zadnjega, magari za ceno porušenih odnosov in predvsem lastno škodo za duševno ter telesno zdravje. Od partnerja pričakujemo realizacijo lastnih vizij, s katerimi ga pred tem nismo niti seznanili. Nam se to zdi normalno za pričakovati. Mi vidimo celotno sliko. Ja, ampak le v svoji glavi! Koliko od nas se tega zaveda? Še posebej takrat, ko smo utrujeni, lačni in preobremenjeni z natrpanim dnevnim urnikom? Prva vržem kamen. Res je, tudi sama se večkrat ulovim v nepotrebnem "rjovenju", ki nikamor ne pelje. Škoda energije. Ker se tega zavedam, se poskušam pravočasno "potegniti" nazaj.

Skratka, kako se povezujeta ta dva odstavka v tekstu? Včeraj smo vnovič uspešno zaključili projekt Živa knjižnica. Sodelovanje pri tem projektu me vedno znova navdihne z življenjsko energijo. Živa knjižnica namreč deluje kot katerakoli druga knjižnica, le da knjige dejansko govorijo, saj gre za ljudi z zanimivimi zgodbami, izkušnjami in pogledi na svet, ki so jih pripravljeni deliti z "bralci".

Živa knjižnica je bila le del aktivnosti v okviru širšega dogodka "Iz stiske do rešitve", ki ga je PRIMSS pripravil skupaj z drugimi organizacijami na področju duševnega zdravja v koprski regiji. 

Tokrat je bilo na "knjižnih policah" 17 zanimivih "knjig", ki so podelile svoje zgodbe z več kot 40-timi "bralci". Svojo zgodbo je delila oseba z izkušnjo izgube spomina, oseba z izkušnjo ciklotimije, oseba s poškodbo hrbtenjače, mati odraslega sina, zasvojenega z mamili, transgender oseba, gej, socialna delavka na področju dela z zasvojenimi, panseksualna transspolna oseba in še mnoge druge pisane zgodbe, ki jih piše življenje v vsej svoji barvitosti.

Zgodbe se začenjajo nekako takole: "Sem na vozičku od rojstva. To, da je ena izmed zadnjih stvari zvečer in prvih zjutraj, ki jih zagledam, invalidski voziček, je posledica nepremišljenega skoka v vodo 8 let nazaj …", ali pa: "Moj sin je že dvajset let zasvojen z mamili. Ko sem to prvič izvedela, me je sesulo …", tudi tako: "Kot otrok sem bila prisiljena ustrezati binarnim normam našega sveta. Moji bližnji se niso strinjali s tem, da nosim "moška" oblačila. Dolga leta sem se borila s tem, kako naj moj izgled in dejanja ustrezajo ostalim …", in še veliko drugih.

Zgodbe so pristne, odnosi so neposredni in iskreni. Osebni stik lahko poruši marsikateri družbeni predsodek in/ali stereotip, ki smo si ga o določenih ranljivih skupinah hote ali nehote prisvojili. In zakaj bi to bile ranljive skupine? Družba, a to smo vsi mi, jih je marginalizirala. Splača se razmisliti o teh zadevah.

Deli novico: