Izpostavljanje neudeležbe kot kritičnega momenta v razvoju mlade slovenske demokracije je samo del veliko širše zgodbe. Bežen pogled na volitve in referendume od osamosvojitve naprej nam razkrije dobro viden trend. Politika (in vse kar je povezano z njo) je na lestvici prioritet večine državljanov nekje na nivoju nakupa toaletnega papirja. Je nujno potreben, a nihče temu nakupu ne posveti več kakor par sekund. 

Neudeležba torej ni fenomen per se, ampak je posledica vsote ujetosti v paradigme, ki nas spremljajo že 27 let. 27 dolgih let se v medijih vrti vse okrog Kučana in Janše, ki sta vsak po svoje utelešenje države same.  Kulminacija “novih obrazov”, ki to v resnici niso, se je dokončno izpela ravno včeraj. Katastrofalen rezultat Cerarjeve ministrice je tudi praktično dokončen potop vsakokratnih ad hoc levosredinskih strank, ki vzniknejo mesec pred volitvami. 

Če komu lahko pripišemo največje zasluge za tako percepcijo politike med državljani, je to definitivno Pahor. Predsednik, ki največ energije porabi za to, da vztrajno razlaga, kako je nevmešavanje v nič najboljša izbira, je ne glede na mantro o predsedniških (ne)pristojnostih pač krivec. Kriv je, ker na tak način dodatno sporoča, da je politika nesposobna, neučinkovita, praktično nepotrebna. 

Kako in kam naprej? V državno (visoko) politiko torej nimamo več zaupanja, nivo vrednosti in zanimanja zanjo je postapatičen. Lokalna politika se tu drži bolje. Ne glede na vse trende je ostala dovolj blizu ljudem, na koncu koncev pa se s posledicami izbire na lokalnem nivoju srečujemo vsak dan. 

Zamenjava generacij in z njo zares svež veter, kot smo lahko videli v Franciji, Avstriji, pa tudi na Češkem, se bo pri nas zgodil leta 2022. To je prelomno leto, ko bodo strici iz ozadja dokončno dedki, posledični premik pa se bo zgodil tudi z avtorjem “Premikov”. 

Za predsedniške volitve pa bi bilo najbolje, da jih ukinemo. Predsednika naj izbere državni zbor, teatralnost te funkcije po novem petletnem mandatu Pahorja bo tolikšna, da bo še primerjava s toaletnim papirjem odveč.