ZGODBA

Postavljeni smo v leto 2028. Omnicorp je podjetje, ki služi s prodajanjem zaščite v obliki robotov in robotske tehnologije državam po svetu, razen v ZDA. Trd oreh predstavlja politika državne varnosti in javno mnenje, ker Američani bi radi nekaj, čemur bi lahko zaupali in ni (popolnoma) robot. Omnicorp se domisli ideje o človeku, ki bi ga umestili v robotsko telo, vendar potrebujejo prostovoljca, ki ga najdejo v dobrem, a žal hudo ranjenem policistu Alexu Murphyju, ki se je boril proti korupciji in kriminalu v Detroitu. Omnicorp Murphyjevi družini ponudi drugo priložnost za Alexa, kar sproži postopek ustvarjanja pol moža pol robota – cilj pa je novodobni policijski častnik. Omnicorp svetu predstavi Robocopa, ki prične svoje delo ravno v Detroitu, kar za človeški del Alexa predstavlja težavo, saj se sooča s preteklimi hudodelstvi in pričenja Omnicorpu (in njihovim pohlepnim načrtom v ozadju) križati pot.

NOVI ROBOCOP

V začetku naj bi prenovljenega Robocopa režiral priznani Darren Aronofsky, vendar je naposled odstopil in nadomestil ga je brazilski Jose Padilha, ki je v južnoameriškem prostoru zaslovel z akcijsko kriminalko Tropa de Elite (v ang. prevodu Elite Squad). Sprejel je težko nalogo, za katero pa se je izkazal morda še kot najboljša izbira, saj mu je uspelo ustvariti lastno (lahko bi reklu tudi novo) robocop zgodbo. Svoje ekspertize v akcijskih scenah je briljantno spojil z resnobnimi trenutki, ko se na primer Murphy spopada s svojim emocionalnimi nagnjenji, ki so jih v laboratoriju poskušali zakriti. Precej pa je razvidno, da ni Američan na režiserskem stolčku, ko se konstantno celoten film obrača proti ZDA in jo kritizira. Na trenutke imamo občutek, da je vse le pretirano, saj se ravno preko lika Samuela L. Jacksona pokažeta manipulacija in patetika, vezani na ameriške želje po svetovni nadvladi.

Pohvalna je tudi izbira igralske zasedbe. Pametna poteza se že pokaže pri izboru ne ravno famoznega igralca, Joela Kinnamana, ki odigra glavno vlogo v filmu. Kar seveda ne pomeni, da bo film slab, saj v podporo dodaš (vsaj) dve močni personi, kot sta Gary Oldman in Micheal Keaton, ki svoji vlogi odigrata brez večjih težav ter film postavita na pričakovani nivo. Morda je pa Keaton le za malenkost preveč izpostavljen v nekaterih kadrih.

Vloga Samuela L. Jacksona pa je skrbno dodelana in namenoma oblikovana v takšni obliki, kot jo režiser predstavi, saj gre za kritiko medijev, ZDA, laži, manipulacije itn. vse z minimalnimi dodatki Jacksonovih predhodnih vlog v tarantinovskih filmih.

KATERI JE SEDAJ BOLJŠI?

Ne bi bilo pravično primerjati letošnjega Robocopa z onim iz leta 1987, saj vsak izhaja iz svojega obdobja, mišljenja in navsezadnje tehnološke razvitosti, predvsem v filmski sferi, kar se tiče specialnih efektov. Prejšnjega Robocopa smo si ga vsi že skoraj ogledali in sodi med klasike svojega žanra. Novi pa najbrž ne bo (še) klasificiran kot svoj predhodnik, vendar film se izkaže kot kvalitetna filmska stvaritev znotraj sodobne sfere rimejkov.

Kar je morda le treba izpostaviti, sta dve točki: v originalu je bila tovrstna ideja kreiranja novega bitja, ki spominja na Frankensteina, nekoliko manj prisotna kot v letošnji verziji; kar pa me je sedaj presunilo, je razvoj žanra akcijskih filmov, saj v osemdesetih so bili (ali vsaj delujejo) akcijski filmi veliko bolj krvavi kot današnji, saj že same krvi ni opaziti v filmu. Problem skrivanja resnice in higieniziranja žanra dejansko spodkopava kredibilnost in legitimnost le-tega. S procesom cenzure, ki se je pričel konec osemdesetih, in obenem prisotnosti številnih okrutnih videoigric so ponesli akcijske filme na enako raven kot komedije, kar se vidi tudi pri mladih in njihovemu dojemanju malevolentnih dejavnosti.

Robocop bi lahko bil postmoderni ali postapokaliptični nadčlovek, vendar je le film, ki ga moramo dojemati kot manifest zoper že preveč razpredeno prisotnost kapitalistične požrešnosti, ki se navsezadnje ponaša kot boj za oblast nad surovinami in ljudmi.