Mojca je pametna. Zase pravi, da je tipična blondinka, ampak jaz vem, da ni. Sploh pa tipična blondinka zase ne reče, da je tipična blondinka. Razen če je vsaj malo pametna. Da ne zaidemo v razpravo o problematiziranem IQ količniku v povezavi z barvo las, naj samo povem, da pametni danes, ko je denarja vse manj in manj, sranja pa čedalje več in več, uporabljajo nekaj, čemur se reče – bolšji trg. Ja, točno tako. Celo blondinke!

Skrivnost, ki ni nobena skrivnost, mi je ostala neznanka pravzaprav do nedavnega, ko sem se pri Mojci spotaknila čez novo preprogo.

"Tega pa prej ni bilo tu! Oh ... To je pa kul preproga!"

"A ne da," reče Mojca, si sezuje copat in bose prste zakoplje v debelo, gosto in toplo preprogo. "Ohhh..." zavzdihne.

"Primejdunej," si ogledujem kožuh, "si srečala jetija in ga skalpirala!? Taka preproga stane tri uke z glave."

"Vem," je poznavalsko prikimala, "sem jo videla v trgovini, potem sem pa šla na Bolho in pogledala, če jo mogoče že kdo prodaja za manj denarja."

Jasno, tam je bila. Neka druga blondinka jo je prodajala za pol cene.

"Samo štiri mesece je stara, ženska je preurejala stanovanje in preproga ni več pasala v art deco stil. Tako dobiš najboljše stvari. Ljudje stalno preurejajo stanovanja."

Jasno.

Mi lahko kdo prosim pojasni, kako za vraga sem ves ta čas živela v popolni temi, kupovala nove, popolnoma precenjene stvari v trgovinah in zapravljala na kupe denarja, namesto da bi poiskala nekoga, ki se je teh stvari že naveličal, so pa popolnoma uporabne ali "kot nove", kot radi napišejo prodajalci v malih oglasih?

Naj na tem mestu še omenim, da to ni nobena plačana reklama za portal Bolha. Niti te kolumne niso nič plačane, če vam slučajno to roji po glavi. Gre za izraz čistega entuziazma, ki se je pri meni končal z dvo- in večurnim visenjem na internetu in brskanjem po oglasih, pravo malo obsesijo, kot da sem v največji trgovini na svetu, kjer imajo konstantno razprodajo! In to z domačega kavča!

Ker tudi sama ravno opremljam stanovanje in sem v dilemi – tapete, ne tapete, me je naravnost šokiralo, koliko stvari lahko po vsaj polovični ceni dobiš na takem internetnem bolšjaku. Obstajajo še drugi podobni portali. Salomonov oglasnik, recimo, ki smo ga včasih celo kupovali in plačali za objavo oglasa, je ravno tako na spletu. Ali Moj oglasnik. Celo Kmetijski oglasnik obstaja. Ti imajo manj oglasov od Bolhe, ki med tovrstno ponudbo seveda prednjači. Oglasi so zastonj, za prodajo se zmeniš preko e-pošte ali pa ponudiš svojo telefonsko številko. Največ stvari se prepošlje po navadni pošti (pozor! poštnina je precej draga, plačaš pa glede na težo poslanega, poleg tega tudi pošta malo zasluži, saj zaračunajo nekaj provizije) ali se kupi z osebnim prevzemom. Ko tole tipkam, je na Bolha.com objavljenih skoraj 500.000 malih oglasov. V kategoriji "Dom" se prodaja 16.400 reči.

"Potem pa klikneš sem," mi Mojca kaže in z miško drsi po ekranu, "pa si oglas shraniš, če bi ga rad pozneje hitro našel. O, poglej, kakšno kuhinjo prodajajo eni!"

Za 500 evrov. Da te kap! Ljudje so končno pograbili koncept "second-hand", vendar je potrebno poudariti, da večina ljudi preko oglasov prodaja stvari, ki so na videz ali skorajda nove ali pa so nove, le da so jih kupili in jih pozneje niso uporabili ali pa so kupili narobe (prevelike police, pretrd kavč, napačen parfum za drago, tigraste tangice ... O, čakaj, veliko stvari je tudi takih, ki jih ljudje prejmejo za darilo in jih ne potrebujejo!). Če kupuješ kaj večjega, se greš lahko prej prepričat o kakovosti zadeve na lastne oči. Pravzaprav je to zaželjeno. Posebej če kupuješ nepremičnine. Jap, na južnem Primorskem se jih na Bolhi trenutno prodaja 785. Vsaj toliko je oglasov.

"Odpri še to, otroška oprema," komandiram Mojco in ji grabim miško iz rok.

"Presneto, za take škorenjčke daš v trgovini 70 EUR!"

Zagledam se v oglase o obutvi. Dvakrat, trikrat obuti otroški čevlji. Otroci jih prerasejo v nekaj mesecih. Jasno, da so še dobri! In ljudje jih prodajo po 5, 10 evrov. Pomislim na vse cote in čevlje, ki mi ležijo v omarah in jih nikoli, nikoli več ne bom oblekla. Ljudje prodajajo tudi take stvari?

"Logično, da prodajajo. Vse prodajajo. Kar ni več prav tebi, zakaj ne bi bilo nekomu drugemu? Ena plus ena je dva, prodaš deset takih kosov, ki jih več ne nosiš, pa je že za ene nove čevlje."

Skoraj neverjetno se mi zdi, kajti take logike še pred 10 leti nismo imeli. Cenjeno je bilo samo novo. Ampak morda je prodrlo tudi v naše glave zavedanje, da imaš lahko za manj denarja (skoraj) nove reči, čeprav jih je v rokah držal že nekdo drug. In seveda lahko tudi svoje reči, ki jih več ne potrebuješ, pošlješ naprej nekomu, ki mu bodo prišle prav. Ekološko. In očiščevalno.

"In ves ta čas sem šparala oblačila za dojenčke, da bi jih komu podarila – tukaj pa vidim folk, ki te reči prodaja!"

Če lahko zaslužiš vsaj kakšen evro z napol novimi in malo rabljenimi otroškimi (ali svojimi) oblačili, kdo bo potemtakem sploh še nosil reči na Rdeči križ? Mojca skomigne z rameni. To je ekonomija.

Potem ko sem našla popolne zavese za svoj mali brlog in popolne Ikeine stole prav tu v bližini, sem si v navadni trgovini privoščila še popolnoma novo vrečko čipsa. Te menda ne moreš kupiti rabljene ali napol pojedene. Ali pač?