Leto 2020 je bilo leto, ki je zaznamovalo delo predvsem v šolah. Učence in strokovne delavce je čez noč prisililo spremeniti način učenja in poučevanja. Sledilo je tako imenovano post covidno obdobje, kjer so strokovni delavci opazili spremembo pri vodenju učencev. Poročali so o povišani nestrpnosti, anksioznosti, višjemu številu odsotnosti od pouka ipd. Pedopsihiatri so zaznali povečano število mladih, ki jih prevevajo samomorilne misli, depresije ...

Ravnatelji se sprašujejo, kdaj naj si vzamejo čas za pedagoško delo, trenutno so v glavnem v vlogi uradnika, birokrata, ki izpolnjuje obrazce o številu pozitivnih učencev in učiteljev, urejajo nadomeščanja itd.

Kako pa se učitelji počutijo v teh razmerah? S katerimi težavami, izzivi se soočajo? Česa jih je strah? V kolikšni meri je učiteljeva odgovornost za neznanje učenca? Ali je učitelj še vedno otroku pomembna oseba?

Ker je pomembno slišati vse udeležence vzgojno izobraževalnega procesa, so se odločili organizirati šolski parlament, kjer so imeli učitelji priložnost biti slišani. Tokrat so povabili predstavnike osnovnošolskih učiteljev, ki poučujejo v Mestni občini Koper in Občini Ankaran.

Ideja je nastala kot posledica izvajanja programa SUP (skupno ustvarjanje pomoči), ki so ga pripravile Vesna Starman, Gabrijela Kukovec Pribac in Mestna občina Koper (MOK), urad za družbene dejavnosti. Program je podaljšana roka svetovalnim službam v izobraževalnih sistemih v MOK. 

Tako so se v sodelovanju z Društvom prijateljev mladine Koper odločili pripraviti, po uveljavljenem načinu šolskega parlamenta za učence, tokrat parlament za učitelje. Obravnavali pa so tri problematike, in sicer: težave z vodenjem razreda (sprememba v skupinski dinamiki v povezavi pred in po covidu), komunikacija učitelja s starši in vloga pedagoške stroke danes. Najprej so se sestali v prostorih Središča Rotunda, nato pa so svoje zaključke in morebitne rešitve predstavili v Pretorski palači. Razpravo smo z neposrednim prenosom spremljali na Regionalu.