Knjiga, ki je rezultat temeljitih raziskav, dolgotrajnega brskanja po arhivih in po spominih domačinov, predstavlja poleg podrobne zgodovine cerkve tudi izjemno bogato kulturno dediščino te vasi pa tudi zgodovino župnije in dežele, v katero spada. Tako se zlasti ljubiteljem Istre ponuja, da podrobneje spoznajo pestro naravno okolje vasi, nekdanje življenje v njej, številne kamnoseške mojstrovine in še zlasti zgodovino cerkve, ki je vredna ogleda zaradi mnogih kulturnozgodovinskih kvalitet, ne le zaradi  nagnjenega zvonika.

Avtor Božidar Premrl, ki dela v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in vrsto let vneto proučuje ljudsko in cerkveno kamnito arhitekturo ter piše o njej – objavil je, na primer, številne zgodbe zvonikov, predvsem s Krasa in okolice –, navaja, da je bila prva znana cerkev v vasi gotska stavba, najverjetneje sezidana med letoma 1461 in 1490, ko je bil Črni Kal še pod Benečani. Domneva, da sta jo sezidala mojstra iz Sočerge Andrej in Benko, ki sta podpisana na portalu tako imenovane Benkove hiše v Črnem Kalu.

Nato je bila cerkev leta 1680 prezidana in leta 1706 znotraj še nekoliko predelana, o čemer priča letnica na kamnitem slavoloku prezbiterija. V tistem času je bilo urejeno tudi pokopališče okrog cerkve, ki je dobilo obzidje z dvema portonoma iz klesanega kamna. Ta dela so opravili mojstri Felicijani iz Rodika.

Okoli leta 1775 je cerkev dobila nova marmorna oltarja, v letih 1802 do 1807 pa so poleg cerkve postavili samostojni zvonik, katerega posebnost je odprta kamnita rebrasta kupola. Tokrat je mojstroval Italijan Gian Battista Pozzoli. V novi zvonik so obesili tri zvonove: najmlajši med njimi je bil ulit leta 1807 in je bil največji v vsej župniji.

Kasneje je bila cerkvena stavba zaradi posedanja zemljišča zmerom bolj ogrožena, in ker je v drugi polovici 19. stoletja obstajala nevarnost, da se bo podrla, so jo dvakrat zaprli za bogoslužje in popravljali. Ker popravila niso zalegla, so sklenili zidati novo cerkev. Prizadevanja za zidanje nove cerkve so trajala več kot deset let. Dela so se začela avgusta leta 1911, junija 1912 je bila v gradbenem pogledu dokončana, za bogoslužje pa je bila usposobljena naslednje leto, ko sta bila vanjo postavljena še dragocena stara oltarja iz prejšnje cerkve. Ob praznovanju opasila sv. Lovrenca, njenega prvega zavetnika, dne 12. avgusta letos so torej Črnikalci praznovali stoletnico njene dograditve.

V zadnjih desetih letih, od leta 2002 do 2012, so Črnikalci svojo cerkev z veliko zavzetostjo in požrtvovalnostjo popolnoma obnovili in s tem nadvse dostojno proslavili to stoletnico. Za to ima velike zasluge sedemčlanski vaški odbor za obnovo cerkev, ki ga sestavlja sedem Črnikalk. Stoletnico so počastili s knjigo, h kateri so prav tako prispevali dragocen vsebinski delež domačini, predvsem pa Franka in Franko Andrejašič - Čukov ter Srečko Barut - Urhov in njegova žena Marija, ki so avtorju vsestransko pomagali pri raziskovanju Črnega Kala in njegove cerkve.

Cerkveni zvonik v središču pozornosti

V knjigi je precej napisanega o cerkvenem zvoniku. Graditi so ga začeli italijanski zidarji leta 1802, dokončali pa so ga leta 1807. Po ustnem izročilu se je en spodnji vogal zvonika začel že takoj zamikati, leta 1948 so menda namerili 60 centimetrov nagiba, leta 1993 pa je bilo na kovinskem jabolku na vrhu njegove kamnite rebraste kupole izmerjeno, da visi že za 110 centimetrov proti Trstu in 20 centimetrov proti Kopru.

Po mnenju strokovnjakov se zvonik nagiba zaradi drsenja flišnega zemljišča pod njim, po mnenju nekaterih tudi zaradi miniranja in gradbenih del v polpreteklem obdobju v bližnjem kamnolomu. Domačini, ki jim je nagnjeni zvonik od nekdaj povzročal skrbi, so že pred prvo svetovno vojno razmišljali, da bi ga spodaj prežagali, počasi zravnali in zapolnili nastalo vrzel, a so to misel opustili. Šele v letih 1996-1997 so ga sanirali z injektiranjem posebne mase v njegove stene ter opasali z železnimi vezmi in z jeklenico privezali v breg za cerkvijo, kaj več pa zaradi pomanjkanja sredstev do danes niso dosegli.