Na sprehod z aplikacijo Grisoni

Bogato zgodovino družine in Kopra bodo lahko domačini in obiskovalci spoznavali z aplikacijo Plemiška družina Grisoni. Ob sprehodu z aplikacijo bodo lahko odkrili zanimive mestne pripovedi, na katerih se je nabral prah preteklosti. "Aplikacija, ki vas na zabaven način popelje v starodavni Koper, središče beneške Istre, je poučne narave, njena uporaba pa je zelo preprosta. Primerna je tako za odrasle kot tudi najmlajše in ponuja številne interaktivne vsebine za raziskovanje in poglabljanje znanja o plemiški družini Grisoni, ko je v Kopru že izzvenelo izročilo razsvetljenstva," so ob predstavitvi pojasnili v koprski knjižnici. Aplikacija tako sprehajalca na interaktiven način vodi do najpomembnejših in najzanimivejših lokacij koprske kulturne zgodovine iz začetka 19. stoletja.

Kdo je torej bila plemiška družina Grisoni? 

V Kopru so živele tri veje družine Grisoni, do konca 18. stoletja pa se je obdržala le družina grofa Santa Grisonija. Njegov moški potomec, Francesco Andrea Elio Grisoni, se je rodil 13. septembra 1772 kot četrti otrok. Otroštvo je preživel v krogu svojih sestra in staršev, pri enajstih letih, kmalu po očetovi smrti, pa so ga poslali na šolanje v ugledno plemiško semenišče oziroma Collegio Tolomei v Sieno, kjer je preživel štiri leta.

Odločitev, da odraščajočega Francesca pošljejo tako daleč od doma, kljub temu, da so njegovi vrstniki iz najuglednejših koprskih plemiških družin večinoma obiskovali koprski Collegio dei Nobili, ni pojasnjena.

Kot edini moški potomec je moral Francesco po svoji vrnitvi v Koper nemudoma prevzeti upravljanje obsežnih posesti oziroma celotnega družinskega imetja, vrednega okroglih dva milijona kron. Gre za izjemno bogastvo, ki bi v današnjem času pomenilo več milijard evrov. Posesti so vključevale parcele v okolici Kopra, obsežno posest sv. Onofrija in solna polja na območju piranskega komuna, fevd sv. Ivana v Dajli pri Novigradu in posesti v okolici Trevisa na območju beneškega zaledja.

 Francesco Andrea Elio Grisoni 

Francesco, ki je živel v družinski palači Sabini-Grisoni sredi Kopra, je leta 1794 prevzel funkcijo nadzornika zdravstva, štiri leta kasneje pa naj bi bil hkrati imenovan za sodnika davčnega urada, nadzornika zdravstva in sindika, kar bi bila nekakšna usreznica današnjega župana. Leta 1800 je še za dve leti prevzel mesto sindika. Po prenehanju funkcije se ni več pojavljal v mestni upravni strukturi, posvečal se je svojim številnim posestvom, tako v okolici Kopra oziroma v Dajli kot na območju Trevisa.

Verjetno se je na eni svojih poti seznanil z grofično Mario Anno Catterino, 25-letno hčerko grofa Antonia Pola. Poroko so slovesno praznovali 29. aprila 1805 v Trevisu. Francesco je moral izpolniti očetovo zadnjo voljo in se poročiti s plemkinjo, sicer bi podedovano premoženje prešlo v depozit do polnoletnosti prvega vnuka.

V zakonu z grofično Mario Anno Catterino sta se jima rodila hči Gioseffa (Giuseppina) in sin Santo Raimondo Pompeo. V letih, ki so sledila dunajskemu kongresu leta 1814 in 1815, je Francesco ohranjal vezi z nekaterimi starimi koprskimi plemiškimi družinami, zlasti s tistimi, ki so se preselile v bližnji Trst.

Zakonca Grisoni

Konec srečnih časov, premoženje javnosti

Družinsko srečo je 15. marca 1833 najprej prekinila vest o tragični smrti komaj 24-letnega Santa Raimonda Pompea, ki je v čudnih okoliščinah umrl v dvoboju s poljskim oficirjem Karlom Dembowskym, leta 1837 pa je po dveh letih zakona z Alfredom von Neippergom umrla še Gioseffa Grisoni. Zakonca Grisoni sta v globoki bolečini in žalosti ostala sama v svoji koprski palači Sabini-Grisoni.

Francesco Grisoni je umrl 11. decembra 1841 zaradi pljučne bolezni. Zapustil je veliko premoženje, tako v nepremičninah kot v denarnem kapitalu, v palači Sabini-Grisoni, kjer sta živela z ženo, pa tudi bogato knjižnico in številne umetnine.

Palačo je zapustil javnosti in jo namenil za vzgojo in šolanje določenega števila sirot oziroma siromašnih otrok iz Pirana, Novigrada, zlasti pa Kopra, starih od šest do deset let. V Ubožnem zavodu (kasneje imenovanem Pio Istituto Grisoni) so jim morali zagotoviti bivanje in šolanje do dopolnjenega dvajsetega leta starosti ter jih tudi izučiti za poklic. Svoje obsežne posesti v Dajli in sv. Onofriju nad Sečovljami in polovico solnih fondov na območju piranskih solin pa je prepustil benediktinskemu samostanu v Pragli, pod pogojem, da v Dajli zgradijo hospic za pet redovnih bratov in določeno število laikov, ki so morali prevzeti skrb nad versko in kulturno vzgojo prebivalcev ter njihovo zdravstveno oskrbo.