"Žalostno in boleče je, da smo dosegli nivo družbe, kjer dobrota izzove nevoščljivost, pomoč izzove žaljivost in nesreča obsojanje," nam je v pogovoru Koprčanka zaupala včeraj. "Zaskrbljujoče se mi zdi, da ob takih dogodkih, kot se je zgodil z motoristom reševalcem, so posamezniki sploh sposobni napisati toliko slabega, žaljivega in iz mojega vidika patetičnega," pravi.

"Veste, kaj je najhuje, ko prideš na kraj nezgode? Najhuje je, ko ponesrečenca pogledaš v oči in v njih vidiš strah, ko te prosi, da mu pomagaš. Ste kdaj videli svojce ob cesti, tresoče in jokajoče v upanju, da mu pomagamo? To tako boli,… te bolečine ne smete privoščiti nikomur, niti najhujšemu sovražniku," pravi Mahničeva. Kot zaključuje, je bil cilj njenega zapisa, da doseže ljudi in mogoče komu pomaga, da se malo ozre okoli sebe in prvo spremeni na sebi negativizem in nespoštovanje. "Želim si, da ljudje ponovno spoznajo čut za razumevanje, sočloveka in spoštovanje," nam je še zaupala.

Koprčanka Nataša Marc Mahnič je leta 2012 vstopila v svet zdravstva kot pripravnica. Že pred tem je vedela, da je njeno poslanstvo v reševalnem vozilu. Po končanem pripravništvu so se ji odprla vrata v svet urgence. Po izteku pogodbe je po krajšem premoru delo nadaljevala v Zdravstvenemu domu Piran, kjer je nabrala največ terenskih izkušenj in do sedaj doživela največ slabega in hudega, ter se naučila soočati s posledicami, ki jih lahko doletijo v tem poklicu. Po treh letih dela v Piranu se ji je lansko leto odprla priložnost, da se vrne v izolsko reševalno enoto in živi svoje sanje naprej. Poleg službe ogromno časa nameni izobraževanju, izpopolnjevanju in nabiranju novih izkušenj. “V svojem poklicu sem se naučila, da se držim predvsem reševalcev, ki so tukaj dosti dlje od mene, ki jim ni težko deliti svojega znanja, predvsem pa reševalcev, ki se zavedajo, da jih cenim in spostujem v vseh pogledih. Še danes verjamem, da brez pravih ljudi v moji ekipi na terenu, ter pravih mentorjev na predavanjih, ne bi nikoli imela takšnega razmisljanje, kot ga imam,” pravi.