Če boste Kajo Turk iskali na družabnem omrežju Facebook, jo boste iskali zaman. S cimro Natali sta se namreč odločili, da svoja profila izključita. S prijateljico pa si ne delita le stanovanja, temveč sta si kot sestri, prej soigralki v ljubljanskem odbojkarskem klubu Vitalu. Presodili sta, da Facebook jemlje preveč časa, pogosto pa se tam po njunem mnenju tam znajdejo tudi kakšne stvari, ki te le znervirajo.

Kaja pa tudi prej ni imela preveč časa za Facebook in podobne reči, ob osnovni šoli je igrala še flavto, smučala, njena odskočna deska do prve odbojkarske lige pa je bila odbojka na mivki, ki jo je trenirala v Portorožu pod vodstvom Sergeja Jakomina in skupaj s soigralko Tjašo Jančar. Zdaj Kaja študira in trenira v prestolnici.

Usklajevanje študija s treningi ni ravno lahko, "v bistvu še ne vem, kako se bo izšlo," pravi odbojkarica, ki je pretekli dve sezoni, na povabilo Ane Oblak, igrala za ljubljanski Vital, kjer še ni imela toliko treningov, kot jih ima sedaj pri Calcitu. "Tu je vse skupaj veliko bolj profesionalno, treniramo tudi po dvakrat na dan," pravi sogovornica. To izgleda tako, da gre zjutraj ob osmih na predavanja na Filozosko fakulteto v Ljubljani, ob desetih v fitnes za eno uro in nazaj na faks, nato spet na trening. Kadar le lahko, se vrača na Malijo, a ji to pogosto uspe le ob nedeljah, saj so tekme prve slovenske odbojkarske lige ponavadi na sporedu v sobotah, teden pa ji zapolnjujejo treningi in študij.

Študij psihologije, ki ga opravlja drugo leto, pač ni mačji kašelj. Kaja si je zato na fakulteti uredila status športnika. "Tudi profesorji vedo, zakaj me ni in zato moja odsotnost ne vpliva na oceno," opisuje odbojkarica in dodaja, da ima zelo pridne sošolke, ki z njo delijo zapiske. "Rada sem tam, kar me ni, pa se naučim," dodaja.

Uresničene sanje

Poleg slovenske lige njen klub, Calcit Ljubljana, igra še v Pokalu Slovenije, v srednjeevropski ligi ter Ligi prvakov. "To so bile sanje," ob tem pravi Turkova, ki priznava, da je o tem razmišljala, ni pa si mislila, da ji bo prestop v tako velik klub tudi dejansko uspel.

Pred tremi leti je namreč z izolskim klubom nastopala še v tretji slovenski ligi. Nato je bila dve leti pri Vitalu, zdaj pa pri nekdanjih Kamničankah, ki so se pred kratkim zaradi uvrstitve v Ligo prvakov, posledično pa potrebe po večjih športnih dvoranah, preselile v Ljubljano. "Tega nisem niti pričakovala. Vse se je tako obrnilo kar naenkrat. Trenirati z njimi je najboljše, kar lahko v Sloveniji dosežeš," svojo izkušnjo opisuje Primorka. "Zame so one tudi boljše od Maribora," se nasmehne ob omembi njihove največje konkurence na državnem nivoju.

V njihovi družini sicer ne gre brez športa in glasbe. Njena mama, Valentina Turk, sicer biologinja na Morski biološki postaji Piran, je igrala košarko in klavir, oče, Robert Turk, vodja piranske enote Zavoda za varstvo narave pa je igral kitaro, se ukvarjal z gimnastiko in odbojko, še vedno pa je zelo aktiven v portoroškem smučarskem klubu. Tudi Kaja ima licenco za učenje smučanja, a ji tega bržkone zdaj ne bo uspelo početi, pa tudi v klubu ne bi bili ravno veseli nevarnosti pred poškodbami na snegu.

Vloga družine ni zanemarljiva niti ob začetku profesionalne odbojkarske poti. "Podpora je velika. Definitivno bi bilo brez njiju dosti težje vse usklajevati oziroma se sploh odločiti za kaj takega," pravi Kaja in dodaja, da zato ve, da je vse, kar si dovolj močno želiš, mogoče. Veliko ji tudi pomeni, da starša hodita ali pa vsaj spremljata njene tekme.

"Zdi se mi, da so se ljudje končno začeli zanimati za odbojko. Videli so, da ta obstaja in da v Sloveniji igramo zares dobro," pa mlada odbojkarica komentira dejstvo, da odbojka med športi v Sloveniji ni v ospredju. Prvo mesto je rezervirano za nogomet, sledijo košarka in zimski športi. Zahvala za večjo prepoznavnost v zadnjem obdobju gre po Kajinem mnenju fantom, ki so letos osvojili drugo mesto na Evropskem prvenstvu. "Če bi imeli več podpore medijev in celotne družbe, bi tudi ženska odbojka lahko dosegala take rezultate," še dodaja.