Samir Ćeman noče biti več tiho.

Samirjev brat je bil julija 2016 na nevrološkem oddelku kliničnega centra operiran zaradi benignega tumorja na možganih. "Po operaciji se je zbudil, povedal svoje ime in priimek, a potem je spet zaspal in ko se tudi po dveh dneh še ni prebudil, so ugotovili, da je prišlo do zapleta, zamašila naj bi se drenažna cev in potem so se začele težave, ki sicer ob tako tvegani operaciji niso nepričakovane," nam je povedal Samir, ki o nevrološkem oddelku, kjer je vse odtlej hospitaliziran njegov brat, govori s pohvalami.

Iz intenzivnega oddelka so ga kasneje kljub nasprotovanju družine – sam namreč ne more niti poklicati na pomoč – prestavili v običajno sobo. "Tam je kmalu dobil sepso, tako da so ga spet preselili na intenzivno nego in čez čas zaradi pomanjkanja osebja in prostora spet na oddelek. Novembra lani je doživel nov septični napad," pripoveduje Samir. "Zadeva je taka, da primanjkuje prostora, primanjkuje osebja, opreme."

Kot dodaja Samir, se njuna mama vseskozi bori, da bi bil njegov kmalu 28-letni brat deležen čim več pozornosti, "a dekleta in fantje, ki tam delajo, so preobremenjeni". In tako je ta teden prišlo do novih težav.

Brat je imel več dni povišano temperaturo, saj se je, kot kaže, zamašila ena od cevk na katetru. Včeraj je več ur trpel hude bolečine, zaradi česar je Samirja, ki sicer brata obiskuje vsak dan ob koncih tedna, poklicala mama, potem ko v sobo od nikoder ni bilo pristojnega urologa.

Medtem ko ga je klicala vsa klinika, je Samir prišel iz Portoroža v Ljubljano, vmes tudi sam klicaril na urološki oddelek, "a gospod urolog se ni prikazal". Na koncu se je odzval drugi urolog, ki je bratu pomagal iz agonije, ob čemer se je Samir zahvalil vsem, ki so pomagali.

Samir: Nočem, da je moj brat samo številka

"Mene zanima samo, zakaj traja toliko časa, da jaz iz Portoroža pridem do kliničnegaa centra prej kot urolog, ki je v stavbi? Nočem, da je moj brat samo številka, hočem da se z njim ravna, kot se mora. Jezi me tudi, da nam nihče ne zna povedati, kako naprej," je ogorčen.

"Če slovensko zdravstvo ni sposobno poskrbeti za mojega brata, v družini težimo k temu, da se ga odpelje tja, kjer se mu bo stanje izboljšalo, ne pa slabšalo," doda Samir.

Veliko naredijo tudi sami, ob odobravanju bolnišničnega osebja. Samirjeva mama je pri bratu prav vsak dan, opravi tudi veliko negovalnega dela in masaž. Sami so tudi poskrbeli za antidekubitusno blazino proti zaležaninam, saj so v bolnišnici bratu eno priskrbeli le za določen čas. Prek svoje Facebook skupine je prišel do podjetja, pri katerem so najeli blazino in plačevali 260 evrov na mesec. Ob tem je treba poudariti, da so jim pri tem pomagali tudi dobri ljudje, saj je v 5-članski družini zaposlen le Samir.

Za oddelek za nevrologijo kot tudi zdravnika, ki je brata kljub zapletenosti primera operiral, ima le pohvalne besede. "A tudi on žal nima vseh odgovorov in verjamem, da so tudi njemu zavezane roke," nam še pove Samir.

"Bratov zdravnik mi je povedal, da se mora odločati med blazino in nujno potrebnimi tremi posteljami," razočarano pove Samir, ki ob tem opozarja na pomanjkanje opreme za nego na kliniki, zastarel prezračevalni sistem in na dotrajana dvigala.

Ne izgubljajo upanja, da bo brat spet govoril

Glede bratove prihodnosti Samir ne izgublja upanja, da bo nekoč spregovoril. Kot realist se zaveda, da je veliko možnosti, da bo brat vse življenje ostal invalid. Sicer vseskozi išče informacije, kje po svetu bi bratu lahko pomagali, "tako da sem pripravljen storiti, kar je treba, vzeti kredite. Če je preživel dve sepsi, je jasno, da je borec".

"Deluje nam priseben, občasno potoči tudi kako solzo, s pogledom sledi obiskovalcem v sobi. Letos je začel premikati roke, noge, počasi gre na boljše, a zaradi težav pri negi, dogodkov, kot je bil zadnji, po moje nazaduje," nadaljuje Samir.

Ali je slabše, če nekdo izgubi službo ali življenje?

"Celotna zadeva se na kliniki odvija tako, da nihče noče na glas povedati, da je kaj narobe, ker mogoče bo nekdo ostal brez službe, namesto da bi ukrepali in premaknili stvari na boljše." Zato Samir vse sprašuje: "Ali je slabše, če nekdo izgubi službo ali življenje?" O nepravilnostih je treba govoriti na glas, je prepičan.