Pohlep, maščevanje in ljubosumnost. Najbolj se bojte tistih, ki na ves glas kričijo o dobrodelnosti, skrbi za vsa čuteča bitja in želji, da spremenijo svet na bolje. Ker so "dobri ljudje". Ne vedo, kaj delajo in zakaj to delajo. Čutijo pa, da morajo svojo temo zakriti s "svetlobo" in to ves čas zelo naglas poudarjati. Da ja kdo ne vidi, kdo so v resnici. A resnična ljubezen, ki jo malokdo izmed nas premore do vsega živega in narave, ki nas obdaja, je tiha. Skorajda nevidna. A hkrati tako močna, da ni potrebe po trkanju po prsih. No in če sem ta teden odigral vlogo v noir filmu, se je svet vrtel dalje. 

Ta potreba nekaterih, da so "dobri ljudje", se, če imajo srečo, da jim želi nekdo od bližnjih zares pomagati, ponavadi razreši pri psihoterapevtu. Večja težava seveda nastane, ko se združita skrb za skupno dobro (kar v teoriji politika je) – tu se lahko pri branju ustavite in nasmehnete – in potreba po biti "dober človek". V praksi pa so tudi politiki le ljudje. Za to, da je termin "dober človek" postal relevanten faktor v lokalni politiki, je zaslužen Gašpar Gašpar Mišič. Dvomim sicer, da je razumel vse razsežnosti svoje izjave. Posledice čutimo še danes od Pirana do Ankarana. 

Najbolj zanimiva občina ta trenutek na slovenski obali je nedvomno Piran. Medtem ko so v ostalih treh občinah proračune sprejemali kot po tekočem traku, se je v Piranu zataknilo. Buren piranski teden se je pričel z našim člankom o ozadju imenovanja novega direktorja Javnega podjetja Okolje Piran, potem pa so si dogodki sledili sami od sebe. Župan Đenio Zadković je na facebooku (znova) napovedal odstop, predsednik nadzornega sveta Okolja je poslal elektronsko pošto, na seji ni bil sprejet proračun. Konfuzni dogodki so se vrstili eden za drugim. In mi smo seveda o njih poročali.

Kaj je bolje in lažje za medij, kot to, da dobi informacije o ozadju dogodkov kot na dlani? Na facebooku. V Piranu se politika vodi javno. A razlika med "javnim" in transparentnim je velika. In tu se skriva resnica o burnem piranskem tednu. Nasprotja v županovi stranki in nezadovoljstvo, ki je tlelo tri mesece, je izbruhnilo v nekaj dneh. V to past smo se "ujeli" tudi na Regionalu s poročanjem o dogodkih, saj so nas nekateri "dobri ljudje" izrabili za hudo, hudo javno diskreditacijo, ne samo medija, tudi mene osebno. Pohlep, maščevanje in ljubosumnost. Seveda ste zdaj že razumeli, da so "dobri ljudje" v resnici "fejk". Tako kot "fejk" profili na facebooku. Nikoli, niti v sanjah si nisem predstavljal, da je tako kratka in hitra pot od "fejk" profila na facebooku do "delne" kolumne v Delu. A več o tem prihodnji teden. 

Če se vrnemo k omenjenemu burnemu piranskemu tednu, sta se v 100 dneh znotraj Zadkovićevega Gibanja za Piran oblikovali dve struji. Ena, ki zahteva dosledno izpolnjevanje programa stranke, s katerim je prejela več kot prepričljivo podporo in jo predstavlja kar sedem od osmih svetnikov stranke, vključno s podžupanom Gabrijelom Franco, in druga na čelu z Zadkovićem in njegovo armado svetovalcev za 3000 evrov neto na mesec, poleg pa je še podžupan Karlo Radovac. Armada svetovalcev se je sicer skrčila. Ta teden sta se dva odločila, da se ne gresta več. In če lahko verjamemo svetnikom, je razlog razkola – kot so zapisali v izjavi za javnost – "pomanjkanje medsebojne komunikacije z Zadkovićem, kar nekateri več kot spretno izkoriščajo za manipulacijo in diskreditacijo stranke kot posameznikov, istočasno pa uresničevanje svojih parcialnih interesov pripisujejo drugim". 

A po stari dobri istrski navadi se nesoglasja najlažje rešijo v kantini. Ob kozarčku rujnega. Po vrnitvi iz Španije, očitno navdihnjen nad Sančo Pansom in Don Kihotom, se je Zadkovič odpravil v kantino. Po dolgem sestanku, ki je trajal tja do poznih večernih ur, kjer so padale tudi težke besede in dlani po mizah, so se udeleženci v kantini objeli in dogovorilli. "Amigos para siempre", prijatelji za vedno. Upajmo. Zaradi občank in občanov občine Piran. Politika je preresen posel. V paketu pridobiš moč, a tudi veliko odgovornost. Nihče ne želi – celo iz opozicije ne – da bi Zadković v politično zgodovino odšel kot tragična figura antične grške tragedije. Vprašanje pa je seveda, kaj si v resnici želi sam. 

Mogoče bi bilo dobro, da bi Zadkovič poklical za kak (brezplačni) nasvet svojega novopečenega kolega iz Kopra. Aleš Bržan je ravno tako kot Zadković neizkušen na vodilnih mestih velikih organizacij. Oba sta bila podjetnika, ki jima ni bilo treba usklajevati nešteto interesov, voditi in delegirati nalog veliko zaposlenim ali uslužbencem, vsak dan sprejemati zelo pomembnih odločitev, ki neposredno vplivajo na življenje ljudi, njihovih sokrajanov. 

Bržan je, za razliko od premočnega triumfa Zadkovića, zmagal za "mišjo dlako", legitimnost in moč pa, kot vemo, politiki črpajo le iz podpore ljudi. Kljub temu je Bržanu v 100 dneh uspelo sestaviti "mavrično" koalicijo, kot jo je sam poimenoval, razdeliti podžupanska mesta in še to pogojno, saj je svojim koalicijskim partnerjem ob imenovanju številnih podžupanov poslal jasen signal, da so praktično na "začasnem delu" in če ne bo rezultatov po šestih mesecih, lahko tudi odletijo, tako kot so prileteli. In zakaj si Bržan to lahko privošči? Ker ima na zalogi še dodatnih šest parov rok, ki verjetno komaj čakajo, da nadomestijo neposlušne. In proračun? Sprejet kot po maslu. Vse druge zamenjave na vodilnih mestih so se v Kopru zgodile neslišno. V medijih smo lahko brali praktično le PR-sporočila. Bržana zdaj čaka še zadnje večje imenovanje v koprskem komunalnem podjetju. A Zadkoviću in ekipi se je "zataknilo" že pri prvem. Komunalnem. 

In če je bila v Piranu vojna in v Kopru mir, se samo po sebi ponuja, da zaključim to kolumno s Tolstojem, a jo bom z drugim ruskim velikanom – Dostojevskim. "Človeka spoznate po njegovem smehu. In če vam je njegov smeh všeč, še preden ga spoznate, potem lahko mirno rečete, da je dober človek," je nekoč izrekel. No, pa smo spet pri "dobrih ljudeh". Ne pozabimo, Dostojevski je napisal tudi roman Zločin in kazen.

In dragi "Borut B.", kazen prihaja.