V svetovni pridelavi je po ocenah poznavalcev več kot 1200 oljčnih sort, ki so nastale v ločenih geografskih območjih sredozemskega bazena s prilagajanjem na specifične ekološke razmere. Prilagoditev posamezne sorte na razmere določenega pridelovalnega območja je dolgotrajen proces, ki ga pri širjenju novih sort ali vnosu v novo pridelovalno območje ne smemo zanemariti, pravijo na Inštitutu za oljkarstvo, ki deluje pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.

Kot dodajajo, je zelo priporočljivo, da potencial sort, ki jih nameravajo oljkarji saditi za pridelavo v novem okolju, predhodno preizkusijo ter ocenijo njihovo vrednost za pridelavo in predelavo, optimizirajo tehnologijo pridelave ter ovrednotijo njihovo tržno vrednost.

Introdukcijski nasadi od leta 2000 dalje

V ta namen tudi naša država že od leta 1958 namenja sredstva za preizkušanje tujih in novih sort sadnih rastlin, preskušanje oljk v naših pridelovalnih razmerah konkretno poteka od leta 2000 dalje. "Med sortami, ki smo jih v preteklosti preizkušali, je tudi španska sorta arbequina, za katero bodo v prihodnje izdelana tehnološka priporočila za pridelavo in pridelavo, medtem ko sorte arbosana v introdukcijskih nasadih nimamo," pojasnjujejo na inštitutu.

Zaradi šibke rasti sta sicer obe sorti primerni za sajenje v intenzivnih nasadih z majhnimi razdaljami v vrsti, kjer jih lahko strojno obrezujejo, obirajo in že v nasadih oljke tudi predelujejo v olje. Stroški take pridelave so zelo nizki, okoli enega evra, vendar posledično tudi pričakovana cena olja ni visoka, dodajajo.

"Za oljčna olja sorte arbequina je značilno, da vsebujejo nizke vrednosti biofenolov v primerjavi z drugimi sortami, zato se njihova kakovost s časom močno zmanjša. Tako pridelana olja so nežna, v njih ni prisotne grenkobe in pikantnosti višjih intenzitet, imajo značilno aromo po mandljih in vanilji. Oljevitost te sorte je primerljiva s sorto leccino," pravijo strokovnjaki in dodajajo, da je optimalni čas dozorevanja sorte arbequina in arbosana kratek, zato oljke v večini večjih intenzivnih nasadov obirajo prezrele, saj je težko obirati tako veliko število oljk v kratkem času.

Zaradi prezrelosti plodov so tako pridelana olja slabše kakovosti, saj so manj časa stabilna, le šest do osem mesecev, sčasoma postanejo žarka ter brez značilnih arom. Na drugi strani olja, ki so pridelana iz optimalno zrelih plodov, ob primernem skladiščenju ohranijo kakovost 10 do 12 mesecev, zlasti če so mešana z deležem zelenih oljk. Na trgu lahko sicer najdemo veliko sortnega olja iz arbequine po zelo nizkih cenah, a pogosto ta ne dosega kakovostni ekstra deviških olj, vedo povedati poznavalci.

Avtohtone sorte za več biodiverzitete

Zaradi sajenja istih sort po celem svetu, običajno sort za intenzivne nasade, se biotska raznovrstnost v kmetijstvu močno manjša. Ta pa je nujna za ohranjanje osnovnih struktur in funkcije kmetijskih ekosistemov.

Z omenjenima sortama je denimo zasajenih večina intenzivnih nasadov v Španiji, na Portugalskem, pa tudi v Čilu, Argentini in Južni Afriki. Nasprotno pa je v Italiji, kjer imajo zelo veliko biodiverziteto oljk, zelo malo nasadov s tema sortama, saj Italijani prisegajo na kakovost in veliko pestrost avtohtonih sort, s katerimi lahko ekonomsko upravičujejo pridelavo v manj intenzivnih nasadih.

Slovenski oljčniki so zaradi razdrobljenosti kmetijskih površin manj intenzivni, stroški pridelave pa večji. V svetu se pridela veliko olja po nizki ceni, višje cene pa se lahko dosegajo le na račun visoke kakovosti in tipičnosti, kar lažje dosegamo z domačimi ali udomačenimi sortami, so prepričani strokovnjaki Inštituta za oljarstvo. Ključ do gospodarske uspešnosti in dolgoročne konkurenčnosti slovenskega oljkarstva je lahko le v spodbujanju tipičnosti, visoke kakovosti, ekološke neoporečnosti ter zdravstvene brezhibnosti pridelkov.