Diego Maradona

Poročilo je pripravila skupina 20 strokovnjakov, ki jih je vodil argentinski javni tožilec, skušali pa so ugotoviti, če so bilo v zdravljenju Maradone ustrezno.

Maradona je bil na operaciji glave 3. novembra lani, le štiri dni potem, ko je šestdeseti rojstni dan praznoval v svojem klubu, ki ga je tedaj treniral, Gimnasii y Esgrimi. Umrl je nedolgo pozneje, 25. novembra.

Smrt iz malomarnosti

V preiskavi so se znašli nevrokirurg Leopoldo Luque, ki je Maradono operiral, psihologa Agustina Cosachov in Carlos Diaz ter še dve medicinski sestri in zdravstveni koordinator. Glede na poročilo bi se lahko v pravnih postopkih dokazalo, da je šlo za smrt iz malomarnosti, za kar je zagrožena kazen tudi do 15 let ječe.

Pravni spor sta sprožili dve od petih hčera Maradone, glavni osumljenec pa je Luque, ki naj bi njunega očeta po operaciji pustil v grozljivem stanju. Obdolženi trdijo, da niso krivi, saj je bil Maradona v slabem zdravstvenem stanju in je imel v zadnjih dnevih življenja tudi težave z govorjenjem. V življenju se je boril z odvisnostjo od alkohola in drog, zato je imel težave z ledvicami, jetri in srcem.

Skupina strokovnjakov pa je ugotovila, da "bi imel veliko večje možnosti za preživetje po operaciji, če bi bil v ustrezni zdravstveni ustanovi". Ugotovili so, da ni imel na voljo vseh ustreznih medicinskih pripomočkov, saj je bil kmalu po operaciji na njegovo zahtevo premeščen v domačo nego, umrl pa je v najetem stanovanju v Diqueu Lujanu, delu širšega metropolitanskega dela Buenos Airesa. Poročilo zdravstvenim delavcem tudi očita, da zaradi njegovega stanja ne bi smel sam odločati, kje ga bodo zdravili.

Maradona in Brazilec Pele sta 11. decembra 2000 dobila skupaj nagrado Mednarodne nogometne zveze (Fife) za najboljša nogometaša na svetu dvajsetega stoletja. Maradona je bil idol, ter je še vedno, generacijam ne le v Argentini, ki jo je popeljal do drugega naslova svetovnega prvaka leta 1986, ampak tudi po svetu. Največji pečat je pustil v Neaplju, kjer je tamkajšnji klub vodil do dveh naslovov prvaka Italije, edinih v klubski zgodovini, v sezoni 1988/89 pa tudi do pokala Evropske nogometne zveze.