Psihoterapevt Vladimir Đurić je bil v Beogradu priča ganljivemu dogodku. Odločil se je, da ga bo z drugimi delil na Facebooku.
ZGODBA, KI VAM BO ZVABILA SOLZE: Dedkov pogovor za razmislek
Njegov zapis o neznanem upokojencu z otožno zgodbo je v nekaj dneh delilo že na tisoče ljudi na družabnih omrežjih. V nadaljevanju objavljamo prevod.
''Majhna poštna na glavni avtobusni postaji v Beogradu. Tri okenca, tri govorilnice. Okoli 50 kvadratnih metrov vsega skupaj. Drugi januar 2017, okoli dveh popoldan.
On ima okoli 75 let. Ima prastar plašč, hlače in še starejše čevlje. Ima tisto kapo, kakršne nosijo le upokojenci in hipsterji. Neurejene sive lase, brke, očala z debelimi stekli, ki naredijo njegove oči ogromne. Nosi še pulover, takšnega, ki ga oblečeš, ko v stanovanju iz kdo ve kakšnega razloga ne dela gretje.
Vstopi v poslovalnico in uslužbenko vpraša, če govorilnice delujejo in, ali lahko telefonira. Ta mu brez trohice človeške topline odgovori, da lahko.
Vstopi v govorilnico na sredini, kjer se vrata ne zapirajo popolnoma. In prične pogovor.
Govori glasno, tako kot vsi, ki ne slišijo prav dobro, tako da njegove besede odzvanjajo po pošti.
'Dober dan … Ilija tukaj. Želel sem vam samo voščiti srečno novo leto … in reči, da mi je res žal, ker me nihče od vas ni poklical, da bi mi čestital, da nihče ni prišel na obisk. Rad vas imam. Vse dobro, bodite zdravi. Dedek vas ima rad …'
Potem prekine. Tako kot smo počeli vsi v časih dragih sekund. Slišati je kratek vzdih in zvok slušalke, ki se spusti na tisti metalni jeziček.
Vrata se odprejo, on stopi ven. Dostojanstveno, kot da se ni nič zgodilo. Prepričan, da mi nimamo pojma, kakšna drama se je odvijala za nesrečno zaprtimi vrati govorilnice in v njegovih prsih.
Uslužbenko vpraša, koliko je dolžan, plača, se prijazno zahvali, zaželi srečo in počasi odide.
Uslužbenka in jaz gledava za njim, brez besed.
Razmišljam. Kdo je pozabil nanj? Kaj jim je storil? Ali jim ni? Koga sem jaz pozabil? Koga moram takoj poklicati, da izkažem hvaležnost, ljubezen ali spoštovanje? Je še upanje zanj?
Mi imamo na srečo telefone v žepu … in sporočila in maile, sto čudes. No, ena korist tudi od tega …
Poleg tega smo šele na drugi strani od letošnjih 365 nepopisanih. Na srečo je še dovolj časa, da se napiše roman, ki bo oplemenitil dušo, ki bo pozdravil rano, in bo vsakega, ki ga bo prebral, naredil vsaj malo boljšega človeka. Ali ga vsaj malo približal temu.
Svetilka ali sveča, pero ali tipkovnica. To so le malenkosti, ki ne ločijo dobrega pisca od slabega.
Za razliko od ljubezni …
Ta je od vedno druga zgodba …"
-------------------------------
Nietzsche bi za takšne ( nam ) rekel : SAMI LUZERJI !! ... ( pa da ne bo nesporazuma : sam preferiram Schopenhauerja "dosti bolj" kot pa Nietzscheja - vsaj v tistem delu, kar se "terapije" z glasbo tiče ! ... ... ;-)