Nedavna raziskava je pokazala, da Slovenci najbolj zaupamo gasilcem. Kako tudi ne bi? So tisti, ki v največji nevarnosti priskočijo na pomoč sočloveku, s tem ogrozijo sebe, to pa počnejo za – glede na odgovornost -–mizerno plačilo, nekateri celo prostovoljno. Med gasilci ni črnih, belih, rdečih ali, kot poje Iztok Mlakar, "lila pikčastih". Gre za heroje, ki pomagajo vsem. 

Zdravstveni sistem takšnega zaupanja nikdar ni beležil, predvsem zato, ker v zdravstvenem sistemu ne delujejo zgolj zdravniki, ampak tudi politiki, lobisti, dobičkarji, kvazi poslovneži in prevaranti. Ti so krivi, da vsako leto za zdravstvo porabimo 2,3 milijarde evrov. Plačujemo jih preko obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ko je nujno tudi s sanacijami javnih zavodov iz državnega proračuna. Skratka, plačujemo jih državljani. Če so zdravniki kljub temu kot kasta veljali kot zaupanja vredne, strokovne in ne glede na gnilobo sistema večinoma "dobre", se ob Renejevi zgodbi lahko vprašamo, v kakšni državi živimo, ali bolje, kdo nam vlada in kam odteka denar, ki ga namenimo zdravstvu.

Kot že zapisano; super je, da smo se Slovenci poenotili in zbrali dovolj denarja za Renejevo operacijo. Fantku bomo po vsej verjetnosti omogočili normalno življenje, brez protez, brez rezanja noge. A zgodba dobiva pozitivne obrise le zato, ker je njegova mama imela toliko energije, volje in moči, da se je zoperstavila sistemu, ki lomasti kot mastodont.

Fiasko sistema

Kaj pa vsi ostali Reneji? Kaj pa vsi, ki so jim bile noge že amputirane in sedaj vidijo, da morda to ni bilo nujno? Kaj pa vsi ostali zdravstveni zavarovanci? Smo še vedno tako prepričani, da nam zdravniki (seveda kritika ne leti na vse) odrejajo le najboljše?

Vsak laik, ki se spozna na zdravstvo vsaj toliko kot na kvantno fiziko, ve, da ko enkrat nogo amputiraš, ni več kaj zdraviti. V Sloveniji pa je bil argument, da Reneja ZZZS ni poslal na zdravljenje prav konzilij, ki je dejal, da obstajajo še druge rešitve (možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane), končna pa je seveda to, da mu, oprostite surovosti, "odžagajo nogo".

Da žaganje ni tako nujno, je Renejva mama sama ugotovila, ko je malce brskala po spletu in spoznala, da povsod ne amputirajo nog, ampak jih uspešno zdravijo. Res je, potrebne so operacije, potrebna je rehabilitacija, ampak noga se povrne v to, kar bi moralo biti naravno stanje. Z argumentom, da metoda ameriškega doktorja ni uradno priznana, pa so zdravniki pokazali le to, da vidijo točno do konca domačega zelnika in nič dlje.

Če obstaja dvom ali še huje prepričanje, da bi metoda dr. Paleyja bila lahko napačna, bi se ortopedi morali dvigniti, ga označiti za šarlatana in Renejevi mami poskušati dopovedati, da ta poseg ni dober, da lahko zadeve še bolj zakomplicira in da naj ne naseda dobičkarskemu prevarantu. Če bi se za operacijo vseeno odločila in bi se izkazalo, da je metoda zdravljena res za lase privlečena, bi lahko zaploskali našim zdravnikom. Chapeau. Naše zdravstvo nekaj velja, imamo strokovnjake in kdor bluzi in išče nemogoče rešitve, lahko stvari še bolj zakomplicira.

Vse, kar smo dobili, je le mlačen odziv, nekoliko prestrašen, predvsem pa presenečen, ker so bili gospodje očitno navajeni, da je to, kar rečejo, zakon. Sedaj pa se je nepričakovano po robu postavila neka Amela Talič, ki si jim je drznila ne verjeti in bo svojega sina odpeljala na zdravljenje v Ameriko. Zdravljenje, ki ga sami niso odobrili, ker je bila boljša amputacija (sic!). Na zdravljenje, ki v Sloveniji ne obstaja, a ne le, da ne obstaja, celo ne priznavamo ga. Gospodom se pošteno tresejo hlače. Če se Rene iz Amerike vrne s svojo nogo, po kateri bo hodil, morda celo skakal in tekel, se bo vrnil kot zmagovalec. Takrat se bo njegova bitka zaključila. Naša pa šele začela. Takrat bomo izstavili račun slovenskemu zdravstvu, zdravnikom in sistemu nasploh. Zato te zgodbe ne bomo nehali spremljati.