Izvir reke Reke v Dletu.

Južna železnica je namreč kot ena prvih železnic povezala ljudi, narode, vasi, kraje in pokrajine. Voda omogoča življenje, za železnico pa je bila pomembna za obratovanje parnih lokomotiv. Ustvarjalci Južne železnice so znali mojstrsko povezati naravne danosti kamen, vodo in les. Iz njih so naredili kulturno dobrino. Ta danes živi v mnogih oblikah kot kulturna dediščina, ki je še vedno živa, ampak le toliko, kolikor smo ji sami pripravljeni dati pozornost in vrednost.

Južna železnica (izvorno Südbahn) je 577 km dolga železniška proga na relaciji Dunaj-Maribor-Celje-Ljubljana-Postojna-Divača-Trst. Doprinos železnice v naše kraje: stik in trgovina z evropskimi središči, poštni telegraf, nova delovna mesta, razvoj industrije ob železnici, premogovništvo in novo socialno življenje. Kraški teren: težave s pomanjkanjem površinske tekoče vode, ki je bila za parni vlak nujno potrebna, burja in snežni zameti. Nov način gradnje s prehodom preko dolin z nasipi (do sedaj viadukti). Še danes velja za enega največjih projektov v zgodovini tega dela Evrope.

Biosferno območje Krasa in porečja reke Reke.

Reka Reka je skozi tisočletja, ko je nastajalo naše biosferno območje, za seboj puščala nešteto vodnih izvirov. Ustvarjalci Južne železnice so jih ob gradnji odkrili in nastala je kulturna dediščina vodnih virov Južne železnice.

Vodne postaje za oskrbovanje parnih lokomotiv v prometu je bilo potrebno na vsaki vodni postaji dnevno zagotavljati več kot 300 kubičnih metrov vode. V začetku obratovanja Južne železnice je bila vsaka postaja med Ljubljano in Trstom tudi vodna postaja.

Vodni viri v porečju reke Reke.

Pri Gornjih Ležečah so zgradili dva velika vodna zbiralnika, tj. Vodni zbiralnik I (severni tajh) in Vodni zbiralnik II (južni tajh). Vodni zbiralnik I. Nahaja se 12 metrov nad ravnjo postaje Gornje Ležeče in je od nje oddaljen 800 m. Voda iz  zbiralnika je služila za oskrbo lokomotiv. Vodni zbiralnik II. Nahaja se v suhem erozijskem jarku, nad hišo v Strmcu, blizu železniškega predora. Ob njem je imela svoje mesto naprava za kloriranje vode. Od postaje Gornje Ležeče je oddaljen 1110 metrov.

Po prvi svetovni vojni zajetja v Gornjih Ležečah niso zadoščala potrebam parne vleke in prebivalcev ob vodovodu Gornje Ležeče-Nabrežina. Vodarna Draga je le dopolnjevala sistem vodnih zbiralnikov. Voda iz vodarne je bila draga, ker so jo morali s črpalkami iz reke Reke dvigovati v Vodna zbiralnika I in II  165 metrov visoko in 2089 metrov daleč. Domneva se, da je bil to prvi 'naftovod' pri nas.

Notranji vodni zbiralnik II

Zunanji vodni zbiralnik II

Vodni rezervoar v Divači Vodni rezervoar za akumulacijo vode v Divači je mojstrovina iz klesanega kamenja. Običajno je bil prazen; napolnili so ga le, kadar so zaradi vzdrževalnih del predvideli prekinitev dotoka vode po glavnem cevovodu. Razglašen je za tehniški spomenik lokalnega pomena.

Vodni stolp v Divači je bil izreden kamnoseški izdelek. Stal je na železniški postaji v Divači nad podzemnim tokom reke Reke. Postavljen je bil za potrebe Južne železnice, potem pa je služil tudi za Istrsko železnico. Njegov namen je bil oskrba parnih lokomotiv z vodo. Danes ga ni več, leta 2013 je bil porušen.

Vodni stolp v Ilirski Bistrici.

Vodna postaja v Ilirski Bistrici Južna železnica Dunaj-Trst je bila 'hrbtenica' vsem nadaljnjim železniškim program na širšem ozemlju. Tako je bila leta 1873 kot njen odcep na relaciji Pivka (Šempeter) – Reka (HR) vzpostavljena t. i. reška proga. Kot na izvorni relaciji, se je tudi na tej progi pojavila potreba po zagotovitvi vodne oskrbe parnih lokomotiv v dolini reke Reke.

Slednja začne svoj tok v Dletu nad Zabičami, na meji občine Ilirska Bistrica s Hrvaško. Na svoji poti zbira večino potokov z Brkinov in vode, ki prihajajo na dan v kraških izvirih na stiku prepustnega in neprepustnega ozemlja na vznožju visokih kraških planot.

Vodni zbiralnik v Divači.

Vodni stolp v Divači, porušen leta 2013.

Največji kraški izvir na obravnavanem območju je izvir Bistrice, ki se nahaja v manjši zatrepni dolini nad starim delom mesta Ilirska Bistrica. Po skoraj kilometru površinskega toka se izliva v reko Reko.

Izvir Sušca enega pomembnejših pritokov Reke - Vj'lke vode. Zaradi izvira Bistrice, je imela vodna postaja v Ilirski Bistrici obilo vode skozi vse leto. Z njo je oskrbovala tudi ostale vodne postaje na reški progi v Pivki, Šapjanah (HR), Jurdanih (HR) in na Reki (HR). Danes se Ilirska Bistrica ponaša z vodno postajo z zadnjim dobro ohranjenim vodnim stolpom na reški progi, ki ga obnavljata Društvo ljubiteljev železnic iz Ilirske Bistrice in Slovenske železnice.