Vida Samotorčan se je začela učiti violino pri štirih letih. "Ta je predstavljala velik del otroštva. S športom sem se začela ukvarjati kasneje, med študijem na Akademiji za glasbo. Imela sem veliko energije. Hrepenela sem po izzivih in aktivnostih, ki jih v učilnicah nisem uspela izživeti," o začetkih v savatu pravi Vida.

Borilni športi so jo od zmeraj privlačili. "V smislu premagovanja samega sebe, izgradnje človeka. Glasba in violina dajeta prostor za izražanje, šport pa te strezni, da se postaviš zase. Šport in fizična krepitev telesa dopolnjujeta intelektualno rast. To mi je manjkalo. Potrebovala sem določanje ciljev in doseganje rezultatov. Na začetku mi je bilon težje premagati nasprotnico, kot trenirati," razlaga Vida.

Študentska rekreacija v telovadnici 

V Ljubljani je skupino študentov zahajala v telovadnico k trenerju Juretu Obrezi. Po končanem študiju so nekateri med njimi odprle klube po različnih krajih po Sloveniji. Tako je tudi Urban Hrvatin v Izoli ustanovil Savate klub Obala, ki deluje približno štiri leta.

Prvotno ni želela tekmovati, a jo je trener nekako prepričal. "Potem je postalo zabavno, ker sem na tekmi srečala druge borke, ki so ponujale izzive. Všeč mi je bilo vzdušje, priprave na tekmo. Imela sem par začetniških sreč pri doseganju dobrih rezultatov in to me je motiviralo, da sem se začela športu vedno bolj posvečati."

Tretja na svetovnem prvenstvu 

Maja letos je Vida v Varaždinu, na Balkanskem prvenstvu 2015, v polnem kontaktu, v kategoriji do 65 kilogramov uspela premagati dolgoletno hrvaško državno prvakinjo Štefico Bubnjarić. Junija je na svetovnem prvenstvu v Franciji, v polnem kontaktu, v kategoriji do 60 kilogramov dosegla tretje mesto. Septembra je na odprtem prvenstvu Hrvaške, v polnem kontaktu, v katergoriji do 56 kilogramov premagala Hrvatico Ančico Anđelić, nosilko srebra z Balkanskega prvenstva.

Sredi oktobra je v Budimpešti potekalo evropsko prvenstvo v lahkem kontaktu. Vida je v pulu premagala Finsko, Bolgarijo in Hrvaško. Bila je kandidatka za naslov evropske prvakinje, vendar si je v polfinalni borbi poškodovala levo koleno. "Nisem se mogla več boriti. Borbo s Srbkinjo sem dokončala na eni nogi, a odstopila nisem. V finalu nisem mogla nastopiti, zato sem dobila bronasto medaljo."

V Ljubljani pogreša morje, kaj pa drugega

Trenira vsak dan, trenutno z Robertom Rudolfom. Lansko leto je izgrajevala fizično moč, letos se bolj posveča taktiki in piljenju tehnike. S partnerjem živi v Ivančni Gorici. Na Glasbeni šoli v Ljubljani poučuje violino osnovnošolce in mlade iz nižjih razredov srednje šole. Kljub vsemu še vedno najde čas zase. "Rada slikam z oljnimi barvami na platno. Rada mečem frizbi našemu psu. Rada berem in sem v naravi. Doma sem iz Izole in pogrešam morje. Pogrešam malo bolj toplo vreme in odprtost prostora, ki človeka spočije. A je tudi v Ivančni Gorici lepa narava."

Po operaciji čaka Vido šest mesecev rehabilitacije. Potem po tihem računa, da se bo udeležila junijskega evropskega prvenstva.