"Velikonočni zajec v slovenski dediščini ni znan in smo ga spoznali šele v zadnjem obdobju," je dejala Ana Beno z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Prvi pisni vir o velikonočnem zajcu v Evropi je delo nemškega zdravnika in botanika Georga Francka von Franckenaua iz 17. stoletja. Omenil je, da na območju Alzacije v današnji Franciji, kjer so živeli Nemci, zajčki prinašajo otrokom velikonočna jajčka.

Nemško izročilo velikonočnega zajca so v Ameriko najverjetneje v 18. stoletju prenesli nemški priseljenci, ki so se naselili v Pensilvaniji. Otroci so v svojih kapah pripravljali nekakšna gnezda, da bi jim zajec lahko na velikonočno jutro v njih pustil jajčka. Sčasoma se je navada razširila po vsej celini, v novejšem času pa se prenesla iz ZDA spet nazaj v Evropo.

Velikonočni zajec simbol rasti, rodovitnosti in novega življenja

Čeprav med sporočilom velike noči in velikonočnim zajcem ni neposredne povezave, se je ideja o velikonočnem zajcu kot simbolu rasti, rodovitnosti in novega življenja uveljavila.

Na Slovenskem je piščanček tisti, ki ga med drugim v prazničnem okrasju povezujemo z velikonočnimi jajci. Na spodnjem Saškem v Nemčiji je velikonočna jajca po tamkajšnjem ljudskem izročilu prinašala velikonočna lisica, v Švici pa je to kukavica.

Medtem ko slovensko ljudsko izročilo ne pozna zajca ali kakšne druge živali kot velikonočnega obdarovalca otrok, pa je osnovna oblika te pomladanske šege znana tudi pri nas. Tako v nekaterih krajih Prlekije pred valentinovim, 14. februarjem, tudi v sodobnem času spečejo pecivo iz sladkega kruha. Pogačice, kot jim pravijo, položijo v grmovje ali na zunanje okenske police. Otroci jih gredo zjutraj pobirat v prepričanju, da so darila ptičkov oz. ostanki ptičje gostije.