V Truškah so ves čas obsijani s soncem

Truške so naselje sredi koprskega zaledja, ki je skozi stoletja ohranilo posebno strukturo razpršenega območja brez pravega središča. Danes obsegajo šest zaselkov: Bočaji, Kozloviči, Jurasi, Kortina, Gonjači in Vršič.

Naš izlet smo pričeli v Bočajih, kjer nas je sprejel Janko Bočaj, domačin in navdušen  raziskovalec preteklosti svojega rojstnega kraja. Za uvod nas je poučil o zgodovini Trušk. Ta je zelo bogata, saj najstarejši odkriti poselitveni dokazi segajo vse tja do 1. stoletja, v obdobje Rimljanov. Zaupal  nam je, da lahko že med površnim brskanjem po zemlji naletiš na najrazličnejše arheološke ostanke. Njegova zbirka oljenk, ostankov amfor, tegul (kritin) s pečati, žebljev, opek in drugih izkopanin je že tako obsežna, da si želi, da bi Truške v kratkem dobile svoj arheološki muzej.

Naselje je očitno predstavljalo pomembno strateško točko, o čemer priča najstarejši ohranjeni dokument z omembo Trušk. Janko nam je s ponosom pokazal kopijo t. i. darilnice, s katero je nemški cesar Henrik IV. 5. marca 1067 celotno območje podaril freisinškim škofom.

Velik pečat je na krajih pustila tudi novejša zgodovina, še posebno čas po drugi svetovni vojni, ko so tod postavili mejo STO, ki je Truške razdelila na pol. Razmejitev je bila neprijetno presenečenje za prebivalce, ki so se pričeli množično izseljevati.

Po zgodovinskem orisu nas je naš vodič odpeljal do Kortine. Na vozlišču poti, ki vodijo v vse kotičke Trušk, se nahaja nekdanja šola, zgrajena leta 1909 po vzoru jubilejne šole cesarja Franca Jožefa 1. v Kortah nad Izolo. Velja za eno izmed prvih šol v Slovenski Istri.

Pot smo nadaljevali do vzpetinice, na kateri stoji cerkev sv. Kancijana, ena izmed dveh v Istri, ki je posvečena temu zavetniku. Cerkev se ponaša s petimi oltarji, štirje med njimi so posvečeni cerkvicam, ki so nekdaj stale v okoliških zaselkih. Zaradi izjemne akustike je cerkev priljubljeno prizorišče koncertov, mnogi pevski zbori pa tam snemajo svoje glasbene izvedbe.

Izlet smo zaključili na Vršiču, 319 m visokem griču, ki se dviga nad dolino Dragonje. Na njegovem strmem hrbtu je nekdaj stala večja vas, ki je predstavljala jedro Trušk. Po nekaterih virih velja Vršič za prvo poselitveno območje, saj se omenja kot prafara s cerkvico sv. Marije Vnebovzetja. Zaradi nedostopnosti so ljudje vas zapustili in zdaj že kakšno desetletje izpraznjena sameva. 

Na prvi pogled se nam zazdi, da smo se prelevili v igralce, saj vasica deluje kot filmska kulisa. Nekatera dvorišča, odeta v pisane jesenske barve, skorajda vabijo na obisk hiš, kjer se šele ob bližnjem srečanju z njihovo notranjostjo zdramimo ob spoznanju, da so edini koraki, ki jih slišimo, naši. Med ruševinami so še dobro vidne sledi odprtih ognjišč, ki pričajo o nekdanjem načinu življenja. Zdi se, kot da bi narava v vseh teh letih prevzela vlogo skrbnika, ki bdi nad vasjo. 

Pred slovesom smo se še enkrat ustavili pri Janku Bočaju, saj nismo mogli zapustiti naselja, znanega po vinski trti, ne da bi pokusili domačega refoška. Njegovo visoko kakovost omogočata ugodno podnebje in lega, saj so vinogradi v Truškah ves čas obsijani s soncem.

Več o Truškah in tem, kako je nastajal ta prispevek, pa na blogu naših avanturistov.

Deli novico: