Še leta 1989 smo bili v Izoli ma častnem in visokem 13 mestu po ustvarjenem narodnem dohodku, celo pred Koprom in daleč pred Piranom, pa tudi to žal ni zadoščalo za normalno delo in življenje. Zelo težko je tukaj in sedaj ocenjevati neko obdobje, dejstvo je, da vsa dosedanja in vsakokratna politična vrhuška, ni bila sposobna narediti dober program, za razvoj Izole in predvsem za nova delovna mesta.
Žal so se tovarne zapirale, med njimi Mehanotehnika, dva obrata male Opreme, IMT, Riba, Argo, Stavbenik, preselitev Delamarisa in predvsem beg domačih sposobnih kadrov in dobrih podjetnikov v druga mesta, kjer so jim znali prisluhniti z ugodnejšimi davčnimi vzpodbudami. Danes so tam proizvodne hale, ki so zaposlile veliko tam živečin domačinov, v Izoli pa povzročili le to, da so že danes predolge vrste pred Rdečim Križem in Karitasom še daljše. Pri nas pa so nekdaj proizvodne hale, ki so nekdaj vrvele od delavcev, prazne, kot je to primer v Mehanotehniki, ki so polne samo nemih strojev, ki so med tem časom propadli.
Dobesedno se je razvoj Izole in Izolanov ustavil, ugled in ekonomski položaj je iz dneva v dan bolj obupen, še tisti dobro delujoči obrati, so zaradi vedno manjše kupne moči, pred propadom. Razvojnih načrtov ni, čeravno vsi v en glas tulijo, da nas bo politika popeljala, novim zmagam naproti. Vsi dosedanji volilni programi so se žal pokazali za napačne, pa najsi bodi je to županja Breda Pečan ali pa župan Igor Kolenc, dejstvo je, da posameznik v tej družbi ne pomeni nič in kot državljan v tej skupnosti, še kot številka, ne več dosti.
Ob temu zavedanju, je potrebno res prevetriti resnične želje in predvsem, kaj sploh lahko še naredimo v Izoli, za njen razvoj, za drobno gospodarstvo, ki v vsaki še tako drobni ulici, nakaj pomeni in se komaj preživlja. Občina mora ponuditi razvojne možnosti, da bodo ljudje radi hodili v službo in da bodo lahko ponosno povedali, da se v Izoli živi dobro in da so ponosni na to, da živijo v takšni skupnosti.
Ob tem je potrebno vedeti, da je veliko ribičev in njihovih deužin opustilo svoje dejavnosti, očetov, nonotov in pranonotov, ki so jim ustvarili bodočnost, naša družba in širša skupnost, pa je to povozila v manj kot četrt stoletja. Danes nekoč ponosni ribiči, barvajo škure in zidove, po Izoli, da sploh lahko še preživijo svoje družine. Saj se ve, da smo izgubili dušo, a za to ni rečeno, da moremo izgubiti svoj ponos.
Dejstvo je, da je sedanja zgradba družbenega odločanja in vodenja, neustrezna, preveč birokratska in preveč toga, saj jo je zaradi prenormiranosti zelo težko voditi, še manj pa od nje zahtevati učinkovitost. V takšnem labirintu se bo znašel vsak tisti, ki bo hotel nekaj ali kaj spremeniti ali pač ustvariti nove priložnosti, bodisi na področju turizma ali drobnega gospodarstva.
Preprosto se bomo morali združiti, da bomo premagali to nastalo situacijo, apatijo, brezvoljnost, brezciljnost, sovraštvo vsakogar in vseh, ki so drugačni od nas samih, škodoželjnost, zamerljivost, saj so nas naši predniki in starši vzgajali v drugačne osebnosti v katerih smo pristali sedaj. Kot prijazne, svobodne, ustvarjalne, strokovne, svobodomiselne, uporniške, pravične, poštene, lojalne, domoljubne, ponosne občane in državljane, ki mislijo s svojo in ne tujo glavo.
Ko bomo zmogli takšneha življenja in delovanja, potem nas ne bo nobena ovira mogla preprečiti, da bi ne ustvarili vse za nadaljni razvoj naše Izole, saj smo to dolžni tudi našim zanamcem, ki to od nas tudi pričakujejo, saj jim to venomer govorimo in ponavljamo, samo delamo tega še ne. Gre se za nas in samo mi to lahko spremenimo na bolje, kajti nihče drugi tega ne bo storil namesto nas.

»Če bi volitve lahko karkoli spremenile, bi bile prepovedane.«
Loesje
http://www.loesje.org/